|
|
|
Slikar je poimenovan po pričujočih štirih oltarnih tablah, ki so bile svoj čas v kapeli gradu v Velenju. Kraja umetnikovega delovanja ni mogoče določiti. Po slogu bi ga smeli približati mojstru, ki je naslikal tablo Kristusovega obrezovanja (Aachen, Suermond-Museum) in ga je Stange poskusil opredeliti kot pomočnika Mojstra Tucherjevega oltarja v Nürnbergu in kot učenca Mojstra münchenskega Križanja. Mojster velenjskih tabel ne dosega niti poudarjene plastičnosti Tucherjevega oltarja niti realističnih naglasov aachenske table, kajti njegov realizem prehaja v ekspresivnost in kompozicija se mu zgošča v piramidasto nagnetene skupine, ki prete, da bodo ob slehernem premiku razpadle (Mikuž). Zaznamuje ga realistično podajanje nadrobnosti (npr. oklepov, oblačil rabljev), kar gre še na račun druge četrtine 15. stoletja, medtem ko so ostri zalomi oblačil že znanilci njegove tretje četrtine. Tudi A. Saliger opominja na značilne figure in njihovo razvrstitev. V njih vidi vzorce z reliefov Mojstra oltarja iz Znojma (Österreichische Galerie, Dunaj), postavljanje figur v središče kompozicije naj bi spominjalo na triptih v Špitalski cerkvi v Bad Ausseeju (1449), slikarjevo Kronanje s trnjem pa na horarij Bysberchta de Buderode iz Utrechta. Umetnikov slog je opredelil kot "zapoznelo nasledstvo realističnega oglatega sloga".
Tabli istega oltarja, ki izvirata iz dunajskega frančiškanskega samostana, hrani Dom- und Diözesanmuseum na Dunaju (Kronanje s trnjem, Kristus nosi križ).
Literatura:
Stane Mikuž, Štiri gotske table v Narodni galeriji, ZUZ, XIII, 1936, str. 9-14, sl. 33-36; E[milijan] C[evc] v: Zeri [& Rozman], 1983, str. 48-50; Arthur Saliger, Der Meister der Tafeln von Velenje, Gotika v Sloveniji: Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, Akti mednarodnega simpozija, Narodna galerija, 20. - 22. 10. 1994, Ljubljana 1996, str. 273-278.
|
|
|
