Temelj galerij in muzejev so umetnine in muzejski predmeti. Dolžnost uslužbencev je, da jih ohranjajo, varujejo in preučujejo. V stalnih zbirkah in na občasnih razstavah so te dragocenosti na ogled, v veselje in uk. Katalogi zbirk - kdo jih ima na Slovenskem? - so samoumevno dejstvo vsaj pri svetovnih nacionalnih ustanovah. V daljših ali krajših časovnih presledkih jih ponatiskujejo in dopolnjujejo. Takšnih del do zdaj nismo imeli. Stari in novejši katalogi zbirk - zlasti tisti izpred prve svetovne vojne - zajemajo le besedilo, sezname del ali pa tudi razlage, razne podatke in literaturo. Nekateri so popestreni s slikami, v največji meri z najbolj imenitnimi primerki. Znani so katalogi v dveh ali več delih, kjer je v prvem zvezku natisnjeno besedilo, v drugem pa ilustracije. Posebna vrsta so ilustrirani katalogi, ki podajajo likovne umetnine v večjih ali celo zelo majhnih, včasih kar znamkam podobnih reprodukcijah. V teh katalogih so podatki kratki. Največkrat je imenovan umetnik z letnico rojstva in smrti. Če so sestavljalci radodarnejši, navedejo tudi kraj začetka in konca umetnikovega življenja, naslov dela, če dobro gre, tudi čas nastanka umetnine, tehniko, mere in inventarno številko. V novejšem času so barvne reprodukcije, vsaj za nekatere, vrh sreče in spodbuda za nakup kataloga, čeprav barve na originalih res niso krive za izkrivljenost.
Obsežne svetovne zbirke si privoščijo specializirane kataloge: po času (katalog srednjeveške umetnosti), po narodnostih in šolah umetnikov (holandski in flamski slikarji), po darovalcih (Lehmanova zbirka v Metropolitanskem muzeju) in podobnih merilih.
Hvalevredne so galerije, ki imajo kataloge zbirk in vodnike po zbirkah in to ne samo v svojem jeziku. Vodniki obiskovalca ali bralca na kratko opomnijo na najpomembnejše galerijske ali muzejske trakte, oddelke, sobe, posamezne umetnine in predmete. V uvodu je največkrat omenjen nastanek galerije ali muzeja in zbirk, dodane so tudi vznesene besede v največji meri še živečim dobrotnikom, ki naj bi jim bili za karkoli hvaležni, predvsem seveda za denar za natisk kataloga in postavitev zbirk.
Najvišja stopnja katalogov zbirk so popolni (kompletni) katalogi, ki zajemajo prav vse razstavljeno in uskladiščeno gradivo oz. umetnine (npr. katalog slik Državnega muzeja v Amsterdamu).
Po zaslugi drugega ravnatelja Narodne galerije dr. Karla Dobida (Kranj 1896 - Gradec 1964) so 1956 natisnili manjšo knjigo v zbirki Vodnik po umetnostnih zbirkah Narodne galerije v Ljubljani: I: Umetnost srednjega veka na Slovenskem. Vodnik, ki je pravzaprav katalog zbirke, je napisal dr. Emilijan Cevc v zahtevnejši obliki, kot to velja za navaden vodnik. Objavljeni so kar obsežni podatki o znanih in neznanih umetnikih, umetnine so natančno opredeljene in našteta je literatura, v uvodu je podan strnjen pregled srednjeveškega slikarstva in kiparstva na Slovenskem.
Leto dni zatem, 1957, je dr. France Stele napisal uvodni, zgodovinski pregled za Vodnik po umetnostnih zbirkah Narodne galerije v Ljubljani: II: Umetnost baroka na Slovenskem, medtem ko je Melita Stele oskrbela kataloški del z življenjepisi umetnikov in literaturo o njih. To pot so navedeni samo naslovi del, mere, provenienca in inventarne številke, ob koncu pa kratek pregled literature o umetnosti baroka na Slovenskem. Razlag o umetninah ni. Zajeti so bili kiparski izdelki, slike, risbe in grafike iz stalne zbirke Narodne galerije in dela, ki so bila zaradi pomanjkanja prostora uskladiščena - nekatera med njimi so še danes -, čeprav so temelji starejše umetnosti na Slovenskem. Oba kataloga sta bila natisnjena tudi v francoščini. Značilno za takratne okoliščine je, da sta bili izdaji opremljeni z maloštevilnimi, a dobrimi črno-belimi reprodukcijami. Tudi baročni vodnik je bil katalog in ne vodnik.
Ravnatelj Karel Dobida se je 1958 lotil besedila za pravi Vodnik po Narodni galeriji. Zajel je zgodovino Narodne galerije in kratek pregled umetnin v vsej stalni zbirki od srednjega veka do umetnikov, ki so bili rojeni pred letom 1900. Vodnik je izšel tudi v francoščini in angleščini.
Založba Mladinska knjiga je 1961 v zbirki "Knjižnica: Priroda in ljudje" izdala Dobidov Sprehod po Narodni galeriji. Knjige te zbirke so bile sicer namenjene mladim bralcem, vendar so jih s pridom uporabljali tudi ljubitelji umetnosti in narave, pedagogi - skratka mnogi mali in veliki, ker so jih jasno napisali izbrani veliki strokovnjaki.
Želja ravnatelja Dobida je bila, da bi nadaljevali z galerijskimi vodniki (katalogi): v tretjem zvezku bi bila predstavljena umetnost 19. stoletja in nato v četrtem 20. stoletja. Po njegovi smrti 1964 so bili vodniki-katalogi venomer v načrtih in so še danes, množica občasnih razstav in raznih prireditev - tudi iz negalerijskih in neumetnostnih strok - je preprečevala načrtne raziskave vsaj stalno razstavljenega gradiva. V tolažbo nam je bilo, da bodo spoznanja ob nekaterih razstavah in izsledki v njihovih katalogih uporabni pri sestavljanju želenih "pravih" katalogov zbirk Narodne galerije.
Kakšni naj bi bili "pravi" katalogi zbirk? Zajeli naj bi vse stalno razstavljeno gradivo, pri čemer gre za časovno razporeditev umetnin in izbiro vrhunskih del, prijetnih za oči in ne le za um. Vse umetnine naj bi bile reproducirane. Kdor bi se lotil branja kataloga, naj bi ob njem užival, se učil, čudil in spomnil, kaj je nekoč že vedel ali videl. Predvsem naj ne bi pri branju zaspal.
Pisanje kataloga evropskih slikarjev v stalni zbirki Narodne galerije je táko, kot je bilo pri katalogu Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, Ljubljana 1993. Učeni, ukaželjni ali naključni obiskovalec naj bi na kratko in kolikor le mogoče natančno in zanesljivo izvedel, kdo je avtor slike, kakšna sta bila njegova življenjska pot in delo. V drobnem tisku je ob življenjepisih dodana najnovejša literatura o umetnikih. Sledijo naslovi slik, in ker so motivi nekaterih umetnin zajeti iz antičnih in bibličnih zgodb, so pod naslovi del z manjšimi črkami zapisani literarni viri. Če je ikonografski motiv upošteval tudi Andor Pigler v osamljenem priročniku o baročnih temah Barockthemen I. in II., Budimpešta 1956, je naveden tudi ta avtor. To velja za edino slovensko obsežno, čeprav le marijansko delo Leva Menašeja Marija v Slovenski umetnosti, Celje 1994.
Slikarski tehniki, meram in podpisom umetnikov sledi ugotovitev o ohranitvi slike, ki je največkrat dobra. Stanje umetnin, še preden je bilo "dobro", najdemo popisano v katalogih razstav iz let 1989 in 1993. Vsi podpisi umetnikov in zapisane letnice so reproducirani. Objavljeno je tudi leto restavriranja in ime restavratorja.
Provenienca umetnin je častni rodovnik, ki dostikrat poveča vrednost in pomembnost dela, saj je največkrat povezana z nekdanjimi uglednimi lastniki, zbiralci, širokosrčnimi darovalci ali navadnimi prodajalci raznih poklicev, starosti in narodnosti. Poleg častnega rodovnika je še drugačen - recimo Federalni zbirni center -, iz katerega izvira precej umetnin. Narodna galerija jih je dobila dostavljene. - V oglatih oklepajih so navedena nahajališča - pisarne raznih institucij, kamor so slike začasno obesili, tudi na hodnike, nad radiator, nad kuhalnike za kavo in podobno - dokler ne bi pridobili prostora za zbirko evropskih mojstrov.
Katalog pričujočih sto petinpetdeset umetnin nikoli ne bi mogel biti razmeroma hitro sestavljen, če ne bi bilo že pred tem precej slik obdelanih v katalogih evropskih slikarjev iz let 1983,1989 in 1993. Med slikarskimi deli je zdaj izjemoma razstavljena dragocena srednjeveška lesena skrinjica s koščenimi vložki (kat. št. 155).
Prav vse kataloške enote so bile znova pregledane, precej jih je bilo dopolnjenih. Stari literaturi o posamičnih slikah in njihovih potovanjih na razstave so dodani zadnji podatki in nova spoznanja ter odkritja, tudi s popravki. Literatura in navedki o razstavah razkrivajo, kako so končno tudi naše umetnine oživele, kako potujejo po svetu in povzročajo delo zlasti tujim znanstvenikom, ki jih ne morejo več prezreti. Petnajst umetnin je na novo uvrščenih in na novo obdelanih.
Umetniki in umetnine so razdeljeni po narodnostih in šolah. Dela 19. stoletja so zajeta v enem poglavju in prav tako slike 20. stoletja. Umetniki so razvrščeni po generacijskem zaporedju, t. j. po letnicah rojstva, neznani mojstri pa vsaj približno po času delovanja.
Svet je ena sama dežela. Eberhart Keilhau, imen. Monsu Bernardo, se je rodil v Helsingoru na Danskem, kjer se je najprej učil. Oče je bil nemški slikar, ki je pobegnil na Dansko. Monsu Bernardo se je izpopolnjeval v "tujini" na Holandskem, pri Rembrandtu v Amsterdamu. Tam se je navzel holandske manire. Odšel je v Italijo, kjer je ustvarjal šestintrideset let. Delal je v Benetkah, Bergamu in Rimu in je tam 1687 umrl. Njegov slog zajema poleg holandskih tudi italijanske sestavine. Kam naj bo uvrščen umetnik? Kaj je bil? Uspešen v Italiji, kjer mu niti na misel ni prišlo, da bi se še kdaj vrnil na Sever.
V pregledih italijanske umetnosti - sram ga bodi, ki pri tem kaj grdega misli - najdemo Keilhaua, imen. Monsu Bernardo. Carl Ruthart, Melchior Roos, Karl Henrici in drugi so v nemških pregledih Nemci, v italijanskih se znajdejo med Italijani, vendar beseda znajti se med nima slabih namenov, vsaj v večini primerov ne. Imeniten izgovor, čeprav predvsem tudi zgodovinska resnica, je poimenovanje "srednjeevropski slikar", kamor se da strpati Madžare, Čehe, Slovence, "najbolj prave" Avstrijce in druge prebivalce stare Avstrije, z nekoliko priprtim očesom tudi razne "prave" Nemce, ki so delali v avstrijskem cesarstvu. Obravnavanje evropskih slikarjev, kot je npr. Almanach, opomni na zagate ali celo nesmisle iskanja, kaj je naše in kaj - nekoč smo temu rekli tuje - evropsko. Almanach je k nam zanesel flamsko in italijansko slikarsko kulturo, ušel pa ni umetnostnim vplivom nemškega in srednjeevropskega prostora, kamor sodi nekdanja Kranjska, danes del Slovenije. Mislim, da je prav, da vsaj eno Almanachovo delo visi v stalni zbirki pri pregledu umetnosti na Slovenskem v starem poslopju Narodne galerije (kat. št. 94) in štiri med evropskimi mojstri.
Veliki narodi podomačijo in vključijo v svoje preglede umetnosti tujerodne mojstre (Francozi Italijane, Italijani Flamce, Holandce itn.) zaradi dolgoletnega umetnikovega bivanja v njihovi sredini, prevzemanja vplivov tamkajšnjega prostora ali pa nasprotno, predajanja sloga svoje dežele in lastnega sloga deželi gostiteljici (npr. Flamci Italijanom itn.). To se dogaja tudi pri nas z Almanachom in Metzingerjem. Podoben primer je slikar Franc Kavčič, ki je slovenskega rodu, rojen v Avstriji, kjer je bil na Dunaju dolgoletni profesor in ravnatelj akademije, v glavnem pa se je šolal v Italiji in ohranil vse življenje rimski klasicistični slog, ki vsebuje elemente v Rimu šolanih Francozov. Zagate, kam so uvrščeni nekateri slikarji, naj reši abecedno imensko kazalo.
dr. Ksenija Rozman |
