Osem najpomembnejših umetnikov razstave
Ivan Grohar
se je rodil na Sorici 1867 in izčrpan od jetike umrl v Ljubljani 1911. Soriški župnik je prepoznal njegovo nadarjenost in tako se je šolal v Kranju in Zagrebu, po vojaščini pa vstopil v Deželno risarsko šolo v Gradcu. Na dunajski akademiji so ga zaradi pomanjkljive izobrazbe zavrnili. Leta 1895 in 1896 je v Münchnu v muzejih kopiral starejše mojstre. Ko se je naselil v Škofji Loki, je spoznal Jakopiča. Do preloma stoletja se je uveljavil kot slikar religioznih podob in pridobil več prestižnih naročil. Njegova preobrazba se je začela v Ažbetovi šoli v Münchnu, zlasti pa pod Jakopičevim vodstvom. Ob nabožnih podobah in portretih se je posvečal tudi žanru in naslikal nekaj simbolističnih kompozicij, z zgledovanjem po Giovanniju Segantiniju pa izoblikoval lasten slog. Žanr je tako izrinila krajina. Njegova Pomlad je na razstavi v salonu Miethke 1904 požela največ priznanj. Leto pozneje je v lopatični tehniki začela nastajati serija velikih podob predvsem s škofjeloškimi motivi. Po Sejalcu je kritika v njem prepoznala mit slovenstva in Groharjeve krajine so začeli sprejemati kot podobe domovine. Njegov slog se je znova nekoliko spremenil in čisto krajino so nadomestili monumentalni motivi kmečkega dela. Najbolj znane slike: Pod Koprivnikom (1902), Grabljice (1902), Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja Loka v snegu (1905), Sejalec (1907), Štemarski vrt (1907), Kamnitnik (1909), Črednik (1910).
Rihard Jakopič
se je rodil v Ljubljani 1869 in tu sredi druge svetovne vojne 1943 tudi umrl. Ni dvoma, da je osrednja osebnost slovenske umetnosti, o kateri lahko resnično govorimo šele z začetkom modernizma. V domačem Trnovem je bilo dovolj denarja za slikarsko šolanje, tako je na Dunaju končal dva letnika, nato pa se 1890 vpisal na münchensko akademijo, a opustil študij in se ob Ažbetu in Veselu izpopolnjeval zunaj uradnih okvirov. Leta 1899 je nastalo Slovensko umetniško društvo, katerega tajnik je postal in se je naselil v Ljubljani, po polomu druge razstave pa se je preselil v Škofjo Loko k družini zaročenke Ane Czerny. V Ljubljano je spet dokončno prišel 1906 in tri leta pozneje na svoje stroške zgradil Jakopičev paviljon ter vse do srede 20. let vodil in organiziral umetniško življenje v mestu. Od 1907 do 1914 je imel umetniško šolo skupaj s Sternenom, a jo je kmalu vodil sam. Bil je med ustanovitelji Narodne galerije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je evidentiranih več kot 1200 njegovih slik in skic. Njegov slog se je oblikoval v münchenskem okolju med salonskim realizmom in sodobnimi tokovi. Pred koncem zadnjega desetletja 19. stoletja se je začel obračati h krajini, kjer je opaziti prve znake impresionistične tehnike, a podrejene lokalnim secesijskim prijemom. Do 1904 je skupaj z Groharjem, Jamo in Sternenom po lastnih besedah »zgradil aparat slovenskega impresionizma«. V letih 1905-06 se je vizualni izkušnji bolj pridružilo izrazno doživljanje, nastali so čudoviti interjerji in krajine. Do leta 1912 je podobe vidnega sveta prelil v postimpresionistične barvne harmonije, v katerih se je do leta 1917 razdeljena paleta umaknila lirični barvni ubranosti odločnejših potez. Po prvi svetovni vojni je njegov izraz postal vse bolj ekspresiven, vodilni motiv reka Sava, pogosto pa je ponavljal predvojne teme, zlasti motive brez in dela na polju. Najbolj znane slike na razstavi: Mulat (1890), Topoli (1898), Zimska pokrajina (1900), Breze (1900, 1901, 1903), Sončni breg (1903), Kopalke (1905), Sejalec (1905), Pri klavirju (1907), Pri svetilki (1908), Križanke (1908-1924), Na divanu (1912), Spomini (1912), Zeleni pajčolan (1915), Sipina (1919).
Matija Jama
se je rodil v Ljubljani 1872 in tu umrl po koncu druge svetovne vojne, 1947. Med našimi impresionisti velja za tistega slikarja, ki se je najbolj tesno držal impresionističnih načel, saj sta mu naravna svetloba in barva pomenili neusahljiv vir slikarskih izzivov. Šolanje je začel v Zagrebu, nadaljeval na zasebni slikarski šoli v Münchnu pri Hollósyju in se prav v Münchnu na razstavi srečal z Monetovim delom. Leta 1897 ga je Jakopič seznanil s Slovenci v Ažbetovi šoli. Najprej se je preživljal s slikanjem žanrov za široko občinstvo, kot ilustrator in fotograf pa je delal za časopis Dom in svet. Po 1902 se je selil iz kraja v kraj, nekaj časa celo z bivalnim vozom. Slikal je v Posotelju, ob Kolpi, v Liki, a tudi v okolici Münchna, v Dürensteinu ob Donavi, na Dunaju, v Beogradu in celo na Nizozemskem; od 1915 do 1922 je živel v Hagu, nato šele se je ustalil v Ljubljani. V 20. letih se je veliko mudil na Bledu in v Volčjem Potoku, v 30. letih pa je številne motive našel v Beli krajini in ob Kolpi. Od motivov prevladujeta najprej žanr in meščanski portret, nato se na prvo mesto uvrstita krajina in mestna veduta, pozneje bolj osebno pojmovan portret in vrsta njegovih poznih avtoportretov. Belokranjska motivika pogosto govori o pastoralno uglašenih preprostih ženskih opravilih. Čeprav sorodna, je Jamova faktura vendarle drugačna kot pri drugih naših impresionistih, saj pri slikanju ni uporabljal lopatice. Snovno je povsem prevzel svet optičnih učinkov odbleskov, senc, zrcaljenja in megle, dosegel je neverjeten občutek zračnosti in sproščenosti. Najbolj znane slike na razstavi: Portret Lea Souvana (1900), Tri breze (1901), Portret Rozi Bleiweis z otroki (1901), Kmet v soncu/Pastir (1902), Pristanišče v Amsterdamu (1910), Cvetje na oknu (1911), Dürenstein I in II (1911), Vas v zimi (1911-12).
Matej Sternen
se je rodil na Verdu pri Vrhniki 1870 in umrl v Ljubljani 1949. Na državni obrtni šoli v Gradcu je spoznal Groharja in Plečnika, nato je šolanje nadaljeval na dunajski umetnoobrtni šoli, zaradi izrednega znanja so ga pozneje sprejeli kar v tretji letnik akademije. Potem je šel v Ažbetovo šolo v München in tu ostal do Ažbetove smrti 1905. Potoval je po Italiji, v Pariz, živel dve leti v Devinu pri Trstu, po koncu prve svetovne vojne pa se je naselil v Ljubljani. Tu je poučeval risanje na šoli za arhitekturo in v zasebni šoli Probuda ter korigiral v svojem ateljeju. Kratek čas je sodeloval z Jakopičem v njuni lastni slikarski šoli. Jakopiča, Groharja in Jamo je spoznal pri Ažbetu. Sodeloval je na prvih razstavah v Ljubljani in nato razstavljal v okviru kluba Sava. Po polomu 2. razstave Slovenskega umetniškega društva 1902 je nekaj poletij slikal z Jakopičem in Groharjem v Škofji Loki. Njihova pota pa so se po letu 1911 burno razšla. Sternen je izjema v skupini, saj je obvladoval risbo in se je nanjo opiral veliko bolj od drugih. Slikanja narave se je oprijel že na Dunaju in se nato do začetka drugega desetletja 20. stoletja ukvarjal z izrazito impresionistično problematiko optičnih učinkov. V tem času je že nastalo nekaj razkošnih ženskih likov v prostorih, kar je pozneje postal njegov prevladujoči motiv. Bil je strasten risar, ukvarjal se je z grafiko in akvarelom. Sternenovo slikarstvo, zavezano naturalizmu, je bilo preveč brezkompromisno, da bi ga bilo mogoče upogniti po potrebah nacionalne identifikacije. Zanimal ga je predmet, ne psihologija in vživljanje: zato predmet podaja takšen, kot se kaže očesu. Najbolj znane slike na razstavi: Rdeči parazol (1904), Ženski akt/Rdečelaska (1902), Pomladno sonce (1906.09), Pri šivanju (1906-09), Na divanu (1909), Portret Tončke Gaber (1909), Akt s črnimi nogavicami (1910), Devinski grad z morjem (1911).
Avgust Berthold
se je rodil 1880 v Škofji Loki in še sorazmerno mlad umrl leta 1919 v Ljubljani. Pri svojem fotografskem delu – sodil je v prvo generacijo tako imenovanih fotografov piktoralistov, naravnanih po slikarstvu – se je najbolj posvečal tehniki pigmentiranja in gumijevemu tisku in si zgodaj pridobil sloves fotografa umetnika. Njegova najboljša dela so krajinske in žanrske fotografije. Prijateljeval je z Jakopičem, Groharjem, Sternenom in Birollom. Šolal se je na dunajski visoki fotografski šoli, kjer so nanj vplivali najbolj znani avstrijski fotografi. Širši javnosti se je prvič predstavil na prvi jugoslovanski razstavi, dve leti pozneje pa na drugi jugoslovanski razstavi v Sofiji razstavil znamenitega Sejalca. Sodeloval je na številnih mednarodnih razstavah in prejel tri mednarodna priznanja, v Bruslju, Brnu in Oslu. Zadnjič se je pojavil na VI. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, skupaj s slikarji. Uspešno je vodil atelje, ki si ga je v secesijskem slogu uredil na Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Pomembni so njegovi portreti Ivana in Izidorja Cankarja, Župančiča, Aškerca, Adamiča in drugih znanih osebnosti. Bil je tudi tehnično usmerjen, sam je naredil rentgenski aparat. S svojim fotografskim umetniškim prispevkom sodi Berthold med ključne ustvarjalne osebnosti slovenskega impresionizma. Na razstavi bomo videli Jakopičev, Groharjev in Cankarjev portret, avtoportret, Breze, Devin, Sejalca, Breze v jeseni, Pokrajino z brezami, skupno 32 njegovih fotografij.
Franc Berneker
se je rodil v Gradišču pri Slovenjgradcu 1874 in je leta 1932 umrl v Ljubljani. Prvi kiparski poduk je dobil v Celju, potem pa se je odpravil v tujino: v Innsbruck, Gradec in na Dunaj, kjer je bil sprejet v splošno kiparsko šolo Akademije za upodabljajoče umetnosti. Na Dunaju je ostal do 1915, tam je imel majhen atelje in v tem času je ustvaril tudi svoja najboljša dela, ki pa jim je skupna tragična vsebina. Slovenski javnosti se je prvič predstavil 1900 v Mestnem domu, kjer so bili na ogled osnutki sedmih kandidatov na natečaju za Prešernov spomenik. Njegov osnutek je dobil častno priznanje. Razstavljal je na obeh umetniških razstavah v Ljubljani, naredil velik vtis na Jakopič in sprejeli so ga v klub Sava. S savani se je redno udeleževal razstav doma in v tujini. V vojnem času se je ukvarjal s spomeniško dejavnostjo in s portreti. Ko se je vrnil v Ljubljano, je dobil zatočišče v eni od dvoran Narodne galerije, kjer je obubožan tudi umrl. Vrhunec njegovega ustvarjanja so portreti in figuralne kompozicije v bronu in marmorju, usmerjeni v rodinovsko pojmovanje kiparstva. Danes najpogosteje srečamo njegov spomenik Primožu Trubarju na poti v Tivoli. Nekaj kipov na razstavi: Naplavljenca (1903), Katastrofa (1905), Oton Župančič (1905), Osnutek za Kettejev spomenik (1910), Dekle z liro (1910), Rokoborci (1910).
Lojze Dolinar
se je rodil v Ljubljani 1893, umrl pa je leta 1970 v Opatiji. Kot kipar je ustvarjal v povsem modernem likovnem izrazu in je bil po drugi svetovni vojni tudi grafik. Šolal se je na dunajski in münchenski akademiji, svoja dela je prvič razstavil v Jakopičevem paviljonu. Tu mu je Jakopič tudi odstopil prostor za delo in mu poziral. S savani je razstavljal v Parizu, po vojni pa odšel v New York. Na Mednarodni razstavi v Parizu je bilo predstavljeno njegovo arhitekturno kiparstvo, za katero je prejel zlato medaljo in častno diplomo. Po drugi svetovni vojni je bil profesor kiparstva na beograjski likovni akademiji, 1953 pa izvoljen za dopisnega člana SAZU. Ob njegovi 75-letnici so Ljubljančani lahko v Moderni galeriji videli njegovo veliko retrospektivno razstavo. Kranju, kamor se je preselil po upokojitvi, je podaril več svojih del, nastala je Galerija Dolinarjevih umetnin. Leto pred smrtjo je prejel Prešernovo nagrado, postal je tudi redni član SAZU. Zadnja velika Dolinarjeva razstava je bila 1996 v Moderni galeriji. Njegov opus sestavljajo portreti, akti in figuralne kompozicije, posvečal se je monumentalni arhitekturi in spomeniški plastiki v socialističnem realizmu, pri katerem pa je posegal po antičnih in sodobnih zgledih. Nekaj kipov na razstavi: Rihard Jakopič (1912), Slepi (1912), Skupina z enorogom (1913), Osnutek z spomenik Primoža Trubarja (1916), Ivan Hribar (1923).
Ivan Zajec
se je rodil 1869 v Ljubljani in tu leta 1952 tudi umrl. Prvo kiparsko izobrazbo je prejel od očeta, kiparja Franca Ksaverja Zajca, potem pa se je napotil na Dunaj, kjer je končal tudi specialko. Priznanja je prejel že med študijem (nagrajenega Prestrašenega satirja bomo videli tudi na razstavi). V Münchnu je spoznal Ažbeta, po študijskem potovanju po Italiji pa je na Dunaju odprl atelje. Na natečaju za Prešernov spomenik 1899 je zmagal, spomenik je bil odkrit 1905. V Parizu se je navdušil nad Rodinovim kiparstvom, razstavljal na pariškem Salonu, potoval v London in ZDA. Zaradi neustreznih razmer za delo v Ljubljani je atelje najel v Trstu, nato pa potoval v Rim in delal v Meštrovićevem ateljeju, dokler ni vojna ustvarjanja prekinila. Tri leta je bil interniranec na Sardiniji, po vojni se je vrnil v Ljubljano in učil kiparstvo na Tehnični srednji šoli, do leta 1940 pa modeliranje na arhitekturnem oddelku Tehnične fakultete. Njegovo delo obsega javne spomenike, nagrobno plastiko, portrete, alegorije in žanrske motive, največ v mali plastiki. Pregledno razstavo so mu ob 80-letnici pripravili v Narodni galeriji, dve leti pred smrtjo je prejel tudi Prešernovo nagrado. Nekaj kipov na razstavi: Prestrašeni satir (1894), Adam in Eva (1896), Vezalka sandal (1902), Japonka (1910), Požar (1910), Mladost (1910).
Preberite si tudi
|
