Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Galerijo Uffizi iz Firenc in Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji.

Razstava s 34 oljnimi slikami in 21 risbami predstavlja izbor umetnikov, v teku 19. stoletja udeleženih v estetske razprave, osredotočene na ponovno pojavljajočo se dialektiko med razumom in sentimentom, med idealnim in stvarnim, med posnemanjem narave in objektivnim opazovanjem danosti. Komponente so zaposlovale teoretike tega časa s polemikami, ki niso bile tuje drugim področjem kulture – od književnosti do glasbe in dediščine. Termini kritične debate so se zato razumljivo razvili do sodobne kategorije »sestrskih umetnosti«. Tudi zato, ker avtoportrete spremljajo risbe istih umetnikov – izbrane iz fonda Kabineta risb in grafik galerije Uffizi –, je obravnavano obdobje kar vabilo k postavitvi razstave s poudarki na slogu posameznega slikarja, opazovanju umetnika v vsakdanjosti ateljeja, odkrivanju bistvenih značilnosti slikarjeve skrite narave in pri nekaterih tudi bojevitosti, značilni za narodnostna gibanja tistega časa. Razstava je razdeljena na štiri slogovne sklope.

Neoklasicizem
Dvor Elise Baciocchi, ki ga je Pietro Benvenuti narisal, nato pa še naslikal, je bil široko odprt tako za akademsko izobraženega slikarja iz Arezza kakor tudi za neoklasicistično eleganco, znotraj katere so se gibali kulturni odličniki tega obdobja – od Canove, upodobljenega, kako nadvojvodini predstavlja njeno popolno podobo, do tujcev, kot je François-Xavier Fabre, ki so iz salona grofice d'Albany širili mednarodni okus grand toura. Avtoportret Giuseppeja Colignona priklicuje spomin na rimsko obdobje toskanskih umetnikov v letih velikega eksperimentalnega vrenja, pa tudi na hude politične nemire, ki so sprožili prebeg Francozov Louisa Gauffierja in Bénigneja Gagnereauxa v Firence. Oboje je posledično privedlo do likovnih novosti po vzoru Davida in srednjeevropske kulture, kar se odraža na primer v »filozofski« drži avtoportreta Antonija Fedija.

Purizem in romantika
V dolgem obdobju vladavine Leopolda II. je razprava med »klasiki« in »modernimi« premagala strogi neoklasicizem. Najprej v prid purizma Lorenza Bartolinija, se pravi romantičnega čustvovanja, prevedenega v privlačne podobe historičnega slikarstva, ali raziskovanja narave. Slednje potrjujejo dela Luigija in Giuseppeja Sabatellija ter predvsem Giuseppeja Bezzuolija, ki se je izrazno prilagodil historičnemu slikarstvu Francesca Hayeza. Krajina je v tem času doživljala sentimentalne interpretacije v delih Giuseppeja Canelle, katerega avtoportret izraža silovit temperament romantičnega človeka. Medtem so puristi, kot na primer Carl Vogel von Vogelstein, aktivni v krogu nazarencev, po zaslugi ideje o umetnosti, ki se napaja iz kulta primitivov in torej temelji na primatu risbe, v šoli Luigija Mussinija našli zadovoljiv odgovor.

Realizem
Sredino stoletja zaznamuje »odkritje« realnega. Vpeljejo ga kriza akademske avtoritete in estetski koncepti Neapeljčana Domenica Morellija , ki so jih prevzeli mladi slikarji iz kroga kavarne Michelangelo (Michelangiolo). Trdno zasidrani na objektivnem raziskovanju realnosti, so v želji, da bi presegli akademijske kanone, zaupali poetiki komplementarnih barv in sintezi oblik. Raffaello Sernesi je med prvimi naslikal vedute intenzivne naravne svetlobe; Giovanni Fattori se je osredotočil na teme sodobne zgodovine, v katerih je predstavljal razčlembo čustev in plemenitost dejanj; Amos Cassioli in Giovanni Boldini sta istočasno prenovila portret v presunljiv trenuten posnetek neobičajnih značajskih značilnosti.

Naturalizem in simbolizem
Ker se dialektika med naturalizmom in Akademijo, opazna predvsem v mojstrovini Antonia Ciserija Makabejci, izmenjuje, spodbudi prevlado poetike macchiaiolov, naklonjeno novim dialogom z evropsko umetnostjo. Kmečka socialna tematika v slikarstvu Niccolòja Canniccija hote združuje družbeno problematiko in estetsko kakovost sodobnih smeri časa; historično slikarstvo Stefana Ussija in Raffaella Sorbija odgovarja novemu obujanju historizma po anglosaškem vzoru. Ob koncu stoletja se florentinska umetnost s svojo raznovrstnostjo odpre proti evropski kulturi, s katero si delita predvsem čas močnega literarnega obdobja in naklonjenost vznemirjajoči estetiki, tudi zaradi navzočnosti gostujočih umetnikov, kot je Arnold Böcklin.

Razstavo spremlja tudi video projekcija s podobami Firenc 19. stoletja.

Nosilci projekta
Antonio Natali, Galleria degli Uffizi
Barbara Jaki, Narodna galerija
Giovanna Giusti, Dipartimento Arte Ottocento e Contemporanea, Galleria degli Uffizi
Roberta Ferrazza, Istituto Italiano di Cultura in Slovenia

Avtor razstave
Carlo Sisi

Uredniki kataloga
Carlo Sisi, Giovanna Giusti, Roberta Ferrazza, Barbara Jaki, Tina Ponebšek

Vodje projekta
Giovanna Giusti, Barbara Jaki, Tina Ponebšek

Oblikovanje tiskovin
Ellerani Tipografia

Umetnine so posodili
Galleria degli Uffizi, Firenze
Galleria d’arte moderna di Palazzo Pitti, Firenze
Gabinetto Disegni e Stampe degli Uffizi, Firenze

Razstavo so omogočili
Narodna galerija
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Galleria degli Uffizi, Firenze
Amici degli Uffizi
Soprintendenza Speciale per il Polo Museale della Città di Firenze
Istituto Italiano di Cultura in Slovenia
Ambasciata d'Italia a Lubiana

Sponzorji razstave
Ente Cassa di Risparmio di Firenze
Banka Koper
Marina v Izoli
Banca di Cividale
Adrialink
Aquafil Yulon
Adriaplin
Tipografia Ellerani

3. junij – 22. avgust 2010
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana