Čas bidermajerja razodeva posebno zanimanje za upodabljanje
otrok kot enkratnih in svojstvenih posameznikov. V posvetnem slikarstvu se razmahne
predvsem otroška portretistika, kar je logični nasledek vsesplošnega
portretnega razcveta, ki ga po francoski revoluciji sproži meščanstvo. Otroški
portret, tako kot portret odraslih, postane vprašanje družbenega statusa.
Hkrati je bila meščanska družba zazrta v idilično družinsko življenje, ki se je
vrtelo okrog otrok.
Med našimi bidermajerskimi slikarji se je zlasti Matevž
Langus hitro, spretno in uspešno prilagodil željam naročnikov in bil od
dvajsetih let naprej med najbolj iskanimi portretisti otrok. Značilen izraz
Langusove portretistike so bili oljni portreti, ki imajo za ozadje topografsko
določljivo krajinsko veduto. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se njegove portretne
sheme otrok v dobršni meri naslanjajo na vzorce portretov odraslih, nam otroški
portreti odkrivajo nekaj skupnih posebnosti. Praviloma so otroci upodobljeni
celopostavno, največkrat sedeči. Skoraj vedno je Langus otrokom dodal atribute
otroštva – igrače, v taki vlogi nastopajo tudi razne živali. Otroške portrete
pa v nasprotju s portreti odraslih zaznamuje tudi poudarjena floralna simbolika.
V oblikovnem smislu je osrednja pozornost vselej namenjena
otroškim likom, ki vedno zasedejo prvi plan slike. Ta pozornost se izraža tako
v skrbno, poudarjeno plastično modeliranih obrazih in telesih otrok kot v
nadrobnem opisovanju detajlov njihovih oblačil in atributov. Topografsko
sledljivo je slikar upodabljal tudi krajinske izseke. Vendar natančni, zglajeni
način slikanja otroških teles nima enakovrednega nadaljevanja v krajini. Četudi
upoštevamo efekt atmosferske perspektive, deluje zaledje preveč medlo in
shematizirano. Krajinska podoba služi kot geografski atribut v koordinatah
sveta odraslih in je smiselno pomaknjena daleč v ozadje. Domišljijski otroški
svet pa ograjujejo otipljivo natančno naslikane bilke in razpredeni pisani
cvetovi domačega – »čudežnega« – vrta, v katerega so največkrat posajeni
portretirani otroci.
Slika Otroka povzema vse naštete značilnosti. Kdo sta naslikana malčka, ne vemo, lahko pa na
levi strani prepoznamo obris Rožnika s cerkvico. Vrtna arhitektura za otrokoma učinkuje
kot varno zavetje. Psiček na sliki nakazuje otroško igro in portretu dodaja
razgibano žanrsko vsebino. Spominčice, ki se kot atribut neskaljenih spominov
na brezskrbno otroštvo, pojavljajo na vseh portretnih podobah otrok v
eksterierju, so tudi na naši sliki – pomenljive so tiste pravkar utrgane v
rokah mlajšega otroka, ki se šele kobaca na noge. Spomin na nebogljenost in
prvinskost ranega otroštva nam vzbuja tudi golota malih upodobljencev.
Vrtnice, ki jih vidimo ob starejši deklici, so bile prav tako obvezni dodatek,
ne le na otroških, pač pa tudi na portretih odraslih, posebno žensk.
Pričujoča upodobitev ni datirana, vendar jo lahko, sodeč po anatomskih spodrsljajih
in oblikovnih značilnostih, uvrstimo med Langusova zgodnejša dela, tista, ki so
nastajala okoli leta 1830. Posebno mikavna je primerjava s portretom neznanega
dekleta iz novomeškega muzeja. Pri obeh delih zasledimo enake proporcionalne
in druge začetniške zagate, pa tudi formalno sinhronost v podrobnostih, kot so
naslikane vrtnice ali okras na tkaninah. Platni sta domala identičnih mer. Ali nas vse te sledi vodijo tudi
do vsebinskih in naročniških povezav med obema slikama in do končne
identifikacije upodobljencev, pa bodo lahko razkrile nadaljnje raziskave.