Jurij Šubic (Poljane nad Škofjo Loko, 1855– Leipzig, 1890), eden najpomembnejših predstavnikov realističnega slikarstva na Slovenskem, izhaja iz družine podobarjev, kjer je likovna obrt cvetela že v poznem 18. stoletju. V 19. stoletju se je rod Šubicev razvejal v več podobarskih družin in iz delavnice poljanskega Štefana Šubica je družinsko tradicijo nadaljevalo kar pet sinov, od katerih sta najpomembnejša talentirana in akademsko šolana slikarja Janez (1850–1889) in mlajši Jurij, ki je uspešno študiral na dunajski akademiji, zatem pa so ga pota zanesla po svetu.
Vojaško obveznost je nastopil v Trstu in bil leta 1878 premeščen v Bosno, kjer je burne spomine zabeležil v izvrstnih risbah. Nato je deloval na Češkem in Moravskem, leta 1880 pa je v Atenah z mitološkimi prizori in alegorijo poslikal palačo slavnega arheologa Heinricha Schliemanna. Čeprav je bil v Atenah cenjen umetnik, ga je pritegnil svetovljanski Pariz, in šele tu se je med desetletnim bivanjem in z vmesnimi popotovanji v Normandijo razmahnil njegov umetniški talent za slikanje v pleneru. Znana je njegova naturalistična upodobitev Pred lovom (1883). Ves ta čas pa je Jurij Šubic ohranjal stike z domovino in z bratom Janezom sta sodelovala pri ilustriranju več literarnih in dokumentarnih del, zaradi česar veljata za začetnika slovenske umetniške knjižne ilustracije. Poleg sugestivnih realističnih portretov je Jurij za očetovo delavnico in samostojno izvrševal tudi naročila za opreme cerkva. Svoje slikarske izkušnje je v pretehtanem ravnovesju med realistično formo in svetlobno interpretacijo vnesel tudi v sakralno slikarstvo, kar kot pars pro toto njegovega cerkvenega opusa predstavlja razstavljeno bandero neznane provenience.
Bandero je bilo v restavratorski postopek prevzeto leta 2013, toda pred tem so bili na njem že opravljeni posegi, a le na strani s podobo sv. Barbare in Blaža. Platno je bilo vpeto v okrasni okvir na način, da se vidi le ena, boljša oziroma zanimivejša stran. Sodobni pristop pa za tovrstne obojestranske podobe narekuje celostno obravnavo, tako da sta vidni obe strani. Problema tega na pol restavriranega bandera smo se lotili tako, da smo najprej "derestavrirali" lice podobe, in šele zatem je sledilo ponovno konserviranje in restavriranje. Če pa v preteklosti uporabljene substance niso lahko odstranljive, se stranski škodi težko izognemo. Kot je bilo mogoče videti že na pogled in kar se je izkazalo tudi med restavratorskim postopkom, je bilo platno že pred prvim posegom v zelo slabem stanju. Zaradi uporabe ob različnih vremenskih razmerah in tudi zaradi staranja materiala je bilo ne le na več mestih prepognjeno in natrgano, ampak tudi izrazito krhko.
Dosedanje restavratorske izkušnje narekujejo premišljen poseg, ki bo umetnini povrnil izvirno podobo in zaščitil njeno materialnost, hkrati pa bo delo učinkovalo estetsko. Pretrganine platna so lepljene "na stik", kar pomeni, da z lepilno maso nismo prekrivali barvnih plasti. Glede na prvotni namen bi bilo pravilno, da bi bandero viselo, ker pa je nosilec krhek, je bilo poskrbljeno za oporo in nosilnost tudi s strani. Platno je vstavljeno med dva lesena okvira. Ta prezentacija je zgolj približek končni rešitvi in je v svoji "delovni" fazi šele v testiranju.
V četrtek, 2. aprila 2015 ob 18. uri, ste vljudno vabljeni v Narodno galerijo na predstavitev umetnine in restavratorskih posegov. O tematiki bosta predavala avtorja projekta.
Avtorja
Ferdinand Šerbelj
Mihael Pirnat
2. april–6. maj 2015
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana