Odstiranja, januar 2017

Med evropskimi mojstri je v Narodni galeriji pred obnovo Narodnega doma in novo postavitvijo zbirk visel imeniten portret Dame v poljski noši neznanega slikarja, z vprašljivo letnico nastanka 1837. Signatura in datacija na sliki sta poškodovani in nista dopuščali točnega branja. Srečna najdba primerjalnega gradiva pa je razrešila tako ime avtorja kakor identiteto upodobljenke: slika je delo nemškega slikarja Wilhelma Terniteja, upodobljena je pruska kraljica Luise, žena kralja Friderika Viljema III.

Mična Luise Auguste Wilhelmine Amalie iz družine Mecklenburg-Strelitz (Hannover 1776 – Schloss Hohenzieritz 1810) se je sedemnajstletna poročila s pruskim prestolonaslednikom iz družine Hohenzollern. Leta 1797 je zasedel prestol, a kot vladar je bil pod močnim vplivom svoje odločne soproge. S svojim patriotičnim političnim delovanjem, dobrodelno dejavnostjo in s svojo prikupno osebnostjo, ne nazadnje pa gotovo tudi zaradi svoje lepote, si je kraljica Luise med prebivalstvom pridobila izredne simpatije in okoli nje se je razvil pravi mit. Bila je ena najpogosteje upodabljanih aristokratskih dam v evropski zgodovini, ne le v času življenja, temveč tudi po smrti. Ternitejeva slika v Narodni galeriji je prav primer takšne posthumne upodobitve.

Slikar Wilhelm Ternite (Neustrelitz 1786 – Potsdam 1871) je bil po šolanju na berlinski akademiji in nekajletnem vojaškem udejstvovanju na začetku kariere, ko je 1810 lahko slikal Luise še zaživa . Po koncu napoleonskih vojn je kot komisar za vrnitev iz Prusije odpeljanih umetnin več let preživel v Parizu, kjer se je tudi izpopolnjeval pri Jacques-Louisu Davidu in Antoine-Jeanu Grosu. Obiskal je Italijo in slikal prizore s potovanj, po katerih so bile izdelane grafike in izdane v mapah. Po vrnitvi v domovino je postal dvorni slikar in bil od 1826 do upokojitve 1864 nadzornik kraljevih umetniških zbirk v Potsdamu in okolici. Uveljavil se je kot portretist širše kraljeve družine in drugih predstavnikov pruske visoke družbe.

Galerijska slika kaže kraljico Luise v paradni dragonski uniformi. Še pred njeno smrtjo jo je Ternite 1810 upodobil v jahalni obleki, ukrojeni po huzarski uniformi, in ta slika je bila prototip za vrsto ponovitev in variant. Z dragonci je bila Luise povezana tudi formalno, saj jo je kralj leta 1806 imenoval za  vodjo 5. polka dragoncev, ki se je nato preimenoval v polk kraljičinih dragoncev št. 5. Njena vloga je bila seveda samo ceremonialna. Med  njenimi ohranjenimi oblačili sta tudi dragonski jopič (spencer) in srajca brez rokavov (chemisette), kakršno je nosila pod njim, oba iz leta 1806. Slikar je torej imel na razpolago avtentično opravo, ko je slikal Luiso leta in leta po njeni smrti.

Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, obstajata vsaj še dve slikani varianti galerijske slike in ena grafična, na vseh treh pa ima Luise drugačno pokrivalo kakor na naši sliki. Od kod torej tu poljska kapa, t. i. krakoska? Odgovor na to vprašanje ostaja naloga za prihodnost – enako kakor zanesljiva ugotovitev časa nastanka in provenience slike. Narodna galerija jo je pridobila, ko je leta 1986 prevzela v upravljanje umetnine iz vladne zbirke, in takrat je portret visel v gradu Brdo pri Kranju. Vabljiva razlaga za prihod slike na Kranjsko so plemiške sorodstvene zveze.

Sedmi od desetih otrok pruskega kraljevskega para je bila hčerka Alexandrine (1803–1892), ki se je 1822 poročila s Paulom Friedrichom, velikim vojvodo Mecklenburg-Schwerin (1800–1842). Njuna drugorojenka Luise (1824–1859) se je leta 1849 poročila s knezom Hugom von Windischgrätz (1823–1904) na Bogenšperk. Morda je takrat z njo vred priromal na kranjska tla tudi portret njene stare matere, kraljice Luise. Lahko seveda tudi pozneje, saj se je hčerka zakoncev Windischgrätz Maria (1856–1929) poročila »nazaj« k Mecklenburgom, z vojvodom Paulom Frederickom von Mecklenburg-Schwerin, tako da jo poznamo kot našo znamenito amatersko arheologinjo vojvodinjo Mecklenburško. Windischgrätzi so ostali lastniki gradu Bogenšperk vse do konca 2. svetovne vojne, a že leta 1943 so se odselili in odnesli s seboj večino svojega premoženja. Kako je naša slika, če je res bila pri njih, preživela nadaljnja nemirna desetletja in pristala v protokolarnem objektu na Brdu,  ni znano. Nakazana provenienca ostaja zgolj hipoteza, dokler se ne najdejo kakšni oprijemljivi podatki. Kakorkoli, Ternitejeva odlična slika dobrodošlo dopolnjuje zbirko bidermajerskih portretov v Narodni galeriji.