Leta 2014 je Narodna galerija prejela v dar lesen polihromiran kipec sv. Antona Puščavnika, delo kiparja Jakoba Žniderja, ki je plastiko tudi signiral in datiral z letom 1897. Umetnino je iz dolgoletne družinske lasti Narodni galeriji velikodušno poklonil zgodovinar, avtor številnih samostojnih publikacij, strokovnih člankov, razprav, ocen in poročil, akademik prof. dr. Ignacij Voje.
Jakob Žnider (Jernej pri Ločah, 1862 − samostan Maria Lanzendorf pri Dunaju, 1945) si je osnovno kiparsko znanje pridobil v kiparski delavnici Franca Ksaverja Zajca v Ljubljani. Študij je v letih 1889−1894 nadaljeval na dunajski akademiji pri prof. Karlu Kundmannu in specialko opravil pri prof. Edmundu Hellmerju. Po končanem študiju je do smrti ostal na Dunaju, kjer je ustvarjal cerkvena kiparska dela. Za veliki oltar ž. c. v Čadramu je leta 1899 izdelal osem lesenih polihromiranih svetniških kipov (sv. Joahim, sv. Ana, sv. Zaharija, sv. Elizabeta, sv. Ciril, sv. Metod, sv. Maksimiljan in sv. Mohor). Na I. slovensko umetniško razstavo leta 1900 v Ljubljani je poslal štiri svoja dela. Istega leta je poslal marmorni osnutek na natečaj za spomenik Francetu Prešernu v Ljubljani. Za osnutek z naslovom Ena se želja je Tebi spolnila je prejel častno priznanje in dokazal, da je vešč tudi klesanja v kamen in kos javni spomeniški nalogi. Leta 1903 se je kipar udeležil natečaja za spomenik cesarju Francu Jožefu I. Njegov osnutek Vse za vero, dom, cesarja mu ni prinesel naročila, a kritiki so kiparju priznavali fantazijo in samostojnost, Ivan Šubic pa je zapisal, da hodi kipar po modernih poteh. Neohranjena osnutka poznamo le iz opisov. Zadnja razstava, ki se je je kipar udeležil na Slovenskem, je bila jubilejna umetniška razstava leta 1910. Na Dunaju je izklesal marmorni portretni medaljon župnika Jurija Bezenška v strogem profilu, ki zdaj krasi župnikov nagrobnik na zunanjščini ž. c. v Čadramu (1915).
Kiparjev opus je skromno ohranjen (MGML, cerkev sv. Mihaela na Barju, Narodna galerija, zasebna last), kar nekaj del poznamo le s fotografij, ki so bile objavljene v Domu in svetu, Slovenskem narodu ali pa so hranjene v Plečnikovi zapuščini Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Arhitekt Jože Plečnik je Žniderja na Dunaju namreč gmotno podpiral in ga tudi slogovno usmerjal. Kot tretjerednik sv. Frančiška je bil Jakob Žnider globoko veren in je svoje delo v celoti posvetil krščanski religiozni tematiki. Ohranjena so Žniderjeva pisma mojstru Plečniku (Plečnikova zapuščina, MGML) in Rihardu Jakopiču (iz Jakopičeve zapuščine, uredil dr. Jože Ilc, Dokumentacija-arhiv Moderne galerije).
Jakob Žnider je ustvarjal v lesu, kamnu, plastelinu in vosku. Mojstrsko je obvladal tehniko reliefa in oblo plastiko ter se zgledoval po italijanskih zgodnjerenesančnih slikarjih.
Sv. Anton Puščavnik (ok. 250−356) je bil doma v starem Egiptu. Odločil se je, da svoje imetje razdeli ubogim in odide v samoto. Umaknil se je v puščavske gore, se za dvajset let zagrnil v popoln molk in postal vodnik prvih puščavskih menihov. Ko so leta 561 odkrili njegov grob, so relikvije prišle v Aleksandrijo, Carigrad, Rim in v več krajev po Franciji. Častile so ga pobožne družbe, ki so vodile sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete. Ljudje so jim dajali živež, zlasti svinjsko meso in klobase. Darovalcem je bila tako zagotovljena varnost pred boleznimi in sv. Anton Puščavnik je postal zavetnik vseh domačih živali. Upodabljajo ga s prašičkom, zvoncem in križem.
Novo pridobljena plastika je najzgodnejše poznano ohranjeno Žniderjevo delo in edina kiparjeva umetnina v fondu Narodne galerije. Neorenesančna voluminozna mala plastika z značajsko označitvijo obraza poudarja individualnost svetnika. Kip pomembno dopolnjuje skromno poznani kiparjev opus in je hkrati primerjalno zanimiv za dopolnitev doslej manj raziskanih opusov dunajsko šolanih kiparjev.
Darovalcu se iskreno zahvaljujemo za neprecenljivo dopolnitev kiparske zbirke Narodne galerije.