Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
4. maj–31. maj 2017

Odstiranja, maj 2017

Cesarica Marija Terezija, vladarica vélikega avstrijskega cesarstva in razsvetljena reformatorka

Ob 300. obletnici rojstva vladarice Marije Terezije Habsburške (13. 5. 1717–29. 11. 1780), ki je štirideset let vladala tudi slovenskim deželam, se tokrat posvečamo njenemu reprezentančnemu portretu, ki je nastal v slikarski delavnici Martina van Meytensa ml. (1695–1770). Po uku v očetovi delavnici v Stockolmu se je Meytens v portretistiki izpopolnjeval še v Londonu, Parizu in v Italiji ter se leta 1730 za stalno naselil na Dunaju. Imenovan je bil za slikarja dunajskega dvora in leta 1759 še za direktorja cesarske likovne akademije. Za portret je bilo rečeno, da je "nastal" v njegovem ateljeju, kajti z naročili preobloženi umetnik ni zmogel opraviti vsega sam. Zato je imel specializirane mojstre, ki so v presenetljivih podrobnostih dokončali njegovo zastavljeno delo. Med temi specialisti je bila tudi slikarjeva nečakinja in njegova učenka Sophonia de Derichs, ki je izvrstno upodabljala materialnost in šelest dragocenih oblačil in nakita. Naročila reprezentančnih dinastičnih portretov pa so delavnici narekovala podobne rešitve, kar velja tudi za ta 280 cm visoki portret cesarice v Narodni galeriji. Slika izhaja iz baročnega dvorca Leopoldsruhe, današnjega Cekinovega gradu v Ljubljani. Zgraditi ga je dal grof Leopold Lamberg, ki je poleg raznih drugih služb bil tudi cesarski tajni svetnik, kar je seveda iz nuje po prestižu narekovalo posest reprezentančnega portreta monarhinje.

Čeprav portret ni signiran in datiran, ga glede na ikonografsko celoto lahko uvrstimo v drugo polovico štiridestih let 18. stoletja, s čimer se ujema tudi mladostni videz Marije Terezije. Stoji ob razkošno oblikovani mizi, na kateri je žametna blazina z vladarskimi insignijami. Krznena "krona" je t. i. nadvojvodska krona (Erzherzogshut), ki ji je bila položena že v zibel. Toda v nasledstvenem boju, ki ga je morala Marija Terezija izvojevati, sta šele naslednji dve kroni utrdili njen položaj avstrijske vladarice. Leta 1741 je bila kronana za kraljico Ogrske, kar potrjuje krona svetega Štefana s pripadajočim žezlom. Leta 1743, na dan pred svojim šestindvajsetim rojstnim dnevom, pa je bila v Pragi kronana še za češko kraljico, kar potrjuje v ozadju vidna krona sv. Vaclava. Ob vsej ikonografski zgovornosti slike velja opozoriti na odsotnost cesarske krone na vseh portretih naše vladarice. Čeprav jo povsod imenujejo cesarica (Kaiserin, Imperatrice), je ta naslov po kronanju 1745 nosil le njen mož Franc Štefan Lotarinški, in čeprav je bila njegova soproga od leta 1736, ji naslov ni pripadal. Ko je ovdovela, je cesarsko krono prejel njen sin Jožef II., kajti krona "Svetega rimskega cesarstva" je po zakonu pripadala le moškim vladarjem. Toda njeni podaniki in naslednji rodovi so ji zaradi izjemnih uspehov v štiridesetletnem vladanju priznali epitet cesarice, a glede na to, kako je utrdila ugled in ravnotežje avstrijskega cesarstva med evropskimi monarhijami, bi jo lahko naslovili še z "Vélika".

Avtor
Ferdinand Šerbelj

Avtorjeva predstavitev bo v četrtek, 4. maja, ob 18. uri. 
Na ogled v prostorih stalne zbirke.

4. maj–31. maj 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana