Pavel Künl ‒ risba iz skicirke po sliki Michaela Rottmayra Marija Pomočnica iz ljubljanske
križniške cerkve in restavrirani fragment originala s sv. Eleonoro
Pred natanko 300 leti je
križniška cerkev v Ljubljani po naročilu treh habsburških cesaric, med katerimi
je bila najzaslužnejša in najbolj pobožna cesarica Eleonora (1655‒1720), vdova
Leopolda I., pridobila tri izjemne oltarne slike. Na Dunaju so jih ustvarili
trije kakovostni baročni mojstri. Na glavni oltar so postavili delo Michaela
Rottmayra (1654‒1730) Marija Pomočnica,
v desni stranski oltar sliko flamskega slikarja Antona Schoonjansa (1655‒1726) Sv. Elizabeta Ogrska deli miloščino ubogim, v levega pa prizor Sv. Jurij v boju z zmajem, ki ga je
podpisal Martino Altomonte (1657‒1745). Sliki v stranskih oltarjih si lahko še
danes ogledamo, Rottmayrovo na glavnem oltarju pa je 22. junija 1857 močno
uničil požar. Po zaslugi slikarja Pavla Künla (1817‒1871) se je ohranil desni
spodnji del slike s sv. Eleonoro, naročničino patrono, pri kateri je, kakor
izpričujejo Strahlovi zapisi, Künl obnovil poškodovani predel glave in leve
roke.
O prvotnem videzu
priljubljene Rottmayrove milostne podobe smo do sedaj lahko sklepali po
ohranjeni avtorjevi skici iz leta 1715 (v severnoitalijanski zasebni zbirki) in
po variirani sliki neznanega mojstra, katere nahajališče je bilo v prvi polovici 19.
stoletja v Zoisovi graščini na Javorniku (danes v Gornjesavskem muzeju Jesenice).
Leta 2010 pa je Narodna galerija pridobila skicirko Pavla Künla (NG G 6170), v
kateri nam je slikar na enem od zadnjih listov ohranil pomemben dokument o
pogoreli sliki.
Künl je na stran 39v prerisal
spodnji levi del Rottmayrove oltarne slike, ki jo je še lahko videl in
situ. Vidna je leva skupina kužnih bolnikov: na bergle opirajoči se starec
in sedeča mater z otrokom pred njim, v ozadju pa sta rahlo označeni še dve
postavi, ki prinašata bolnika na nosilih. Tudi narisana arhitektura za figurami
se ujema z Rottmayrovo pripravljalno skico.
Osebe in prostor so narisani
zelo rahlo, brez senčenja in podrobnosti, po tem pa bi lahko sklepali, da je
risba nastala po nesrečnem požaru, ki slike vendarle ni uničil do
neprepoznavnosti.
Najverjetneje je Künlova risba
nastala zaradi njegovega restavratorskega čuta. Edvard pl. Strahl, ki je fragment s sv. Eleonoro pridobil za
svojo umetnostno zbirko v Stari Loki, je angažiral Künla kot skrbnika zbirke in
med njegovimi restavratorskimi kvalitetami izpostavil spretno slogovno
prilagajanje izvirnim delom in zgolj nujne slikarske posege na poškodovanih
mestih. Künla je označil predvsem kot mojstrskega kopista, ki se je kot slikar
rad naslonil na druge klasične predloge.
Risanje in kopiranje
starejših, zlasti baročnih del je bilo še sredi 19. stoletja ena ključnih
kompetenc na dunajski akademiji izšolanega historičnega slikarja. Pavel Künl in
drugi slikarji prve polovice in sredine 19. stoletja, ki so po dunajskem
šolanju ustvarjali na Kranjskem, so se tudi v domačem okolju oprli na nekatera
ključna baročna oltarna dela iz ljubljanskih cerkva. Med največkrat kopirane
ali pa kompozicijsko variirane primerke sodijo tudi vse tri omenjene križniške
oltarne slike.
Predstavitev bo v četrtek, 3. novembra, ob 18. uri.
Vljudno vabljeni.
Na ogled v prostorih stalne zbirke do 30. novembra.
Avtorica
Kristina Preininger
3. november – 30. november 2016
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana