Leta 2012 je Narodna galerija prejela sedemintrideset plastik
kiparja Frančiška Smerduja (Postojna, 1908 − Ljubljana, 1964) v mavcu in v
glini. Podarila jih je kiparjeva hči, akademska kiparka Mojca Smerdu. Na podlagi
darilne pogodbe bo Narodna galerija ob 110. obletnici rojstva Frančiška
Smerduja v letu 2018 pripravila razstavo in izdala strokovni katalog podarjenih
plastik. Od prevzema dalje poteka njihovo restavriranje.
Frančišek Smerdu je leta 1927 končal šolanje pri Alojziju
Repiču na kiparskem oddelku obrtne šole v Ljubljani in se leto pozneje vpisal
na zagrebško akademijo. Končal jo je leta 1932 in opravil še kiparsko specialko pri Ivanu Meštroviću, ki je – poleg učitelja za kiparstvo v kamnu, Frana
Kršinića – nanj tudi najbolj vplival. Leta 1946 je Smerdu postal profesor na novoustanovljeni
ljubljanski likovni akademiji in tam poučeval do smrti. Bil je član Neodvisnih,
leta 1937 ustanovljene skupine umetnikov, ki so skupaj razstavljali in v kiparstvu
uveljavljali predvsem figuraliko, zasnovano na tradicionalnem realizmu in
oplojeno z modernističnimi tendencami. Po vojni je Smerdu sprejemal tudi javna
naročila (Spomenik Ivanu Cankarju na
Rožniku, 1948, Ilegalec v Ljubljani,
1952, Spomenik Francetu Prešernu v
Kranju, 1952), a najpomembnejša ostaja njegova mala plastika v žgani glini,
bronu in kamnu.
Smerdu se je najpogosteje izražal v poetičnih in izčiščenih
ženskih likih. Leta 1957 so nastali štirje ženski akti za opremo stopnišča v
ljubljanski Festivalni dvorani (Pionirski dom, Center za kulturo mladih): Ležeča z masko, Ležeča z grozdjem, Ležeča s
frulico in Ležeča z vencem. S temi
dekorativnimi alegoričnimi akti nastopijo v njegovem opusu prvi znaki
spreminjanja proporcev. Mehka, zaobljena in polna, gladko modelirana podaljšana
ženska telesa z dolgimi vratovi, s proporcionalno pomanjšanimi glavami, s
širokimi boki, z arhaičnimi obraznimi karakteristikami, nakazanimi le z nekaj
potezami, s stiliziranimi dolgimi lasmi, z drobnimi gležnji na dolgih nogah in
pogosto z dodanimi atributi, kakor je cvetje ali knjiga, so estetsko do skrajnosti
prefinjena dela, ki tankočutno posredujejo občutek popolne potopljenosti figur
v njihov notranji svet.
Razgibani mavčni model za figuro Ležeče z vencem, ki je, tako kakor preostale tri plastike iz
skupine, zasnovan v duhu baročnih zleknjenih stopniščnih figur, je bil v sklopu praktičnega dela diplomske naloge Rebeke Vegelj, študentke restavratorstva ALUO restavriran leta 2014. Na kipu so bile številne odrgnine, ureznine, več
vrhov izbočenih volumnov je bilo odbitih. Med posegom je bilo opravljeno čiščenje,
zaradi motečega vtisa so bili odbiti vrhovi na nosu, na prsih in na
prstu desne roke domodelirani. Manjkajoči prsti na
obeh nogah so bili izdelani z uporabo kalupov, narejenih po bronastem kipu v Festivalni
dvorani.
Za prezentacijo v galerijskem prostoru je bil kip položen na
podstavek z enakim naklonom, kakor ga ima kamnita ograja stopnišča Festivalne
dvorane.
Darovalki se iskreno zahvaljujemo za neprecenljivo
dopolnitev kiparske zbirke Narodne galerije.