Rožnovenska podoba Marije je v 19. stoletju dosegla vrhunec tako v
številčnem pogledu kakor po številu ikonografskih različic. Zlasti po letu 1840
se množijo različice, katerih namen je bil predvsem krepiti pobožnost vernikov.
Motiv rožnovenske Matere Božje je v tem času na račun starejšega nabožnega tipa
Marije Zavetnice s plaščem prevzemal predvsem zavetniške poudarke. To se kaže v
variantah s spodaj upodobljenimi kraji, tako da lahko govorimo kar o
lokaliziranih rožnovenskih Marijah. Takšne rešitve vidimo na religioznih slikah
Jožefa Tominca, Mihaela Stroja, Franza Kurza von Goldensteina in Matevža
Langusa.
Največkrat se pojavljajo dvodelne slike, ki so v zgornjem delu
kompozicijsko sledile protireformacijski tradiciji. Osrednjo figuralno skupino
sestavljajo: v sredini na oblakih sedeča Marija z Jezuščkom v naročju, ob straneh pa
sv. Dominik in sv. Katarina Sienska, ki od Marije in/ali Jezusa sprejemata vsak
svoj rožni venec. Marija je navadno prikazana kot kraljica, pogosti pa so tudi
imakulistični poudarki.
Opisani zasnovi sledi tudi slika v tronu glavnega oltarja priljubljene
romarske cerkve na Šmarni gori. Kljub izpostavljeni legi še vedno skriva
podatke o času nastanka in o avtorstvu. Morda nam lahko zgodbo o njenem nastanku
pomagajo razumeti risbe iz skicirke Matevža Langusa, ki jih hranimo v Narodni
galeriji. Pričevalna je podoba v skicirki NG G 137, kjer vidimo na strani 15r
natančno skico za spodnji – krajinski – del oltarne slike: pogled z Grmade
proti sedlu in proti vrhu Šmarne gore s cerkvijo in z romarji, ki se vzpenjajo
k njej. Manjkajoči delček skice za skrajni desni pas pobočja, kjer se pot s
sedla strmo dvigne in vodi mimo domačije na levi in mimo lesenega hleva na
desni, najdemo v isti skicirki na strani 29r. Risba se v vseh podrobnostih
sklada z naslikano krajino in vključenimi štafažnimi figurami na oltarni
podobi.
Možno bi torej bilo, da je Langus s spodnjim delom vsaj sodeloval pri
izdelavi oltarne slike. Zgornji figuralni del namreč ne kaže njegovih
značilnosti. Ker najdemo v omenjeni Langusovi skicirki več motivov s Šmarne gore,
med drugim tudi neposredne skice za freske v kupoli ladje, bi lahko nastanek oltarne
slike časovno oprli na zimo 1846/1847, saj vemo, da je Langus v teh dveh letih,
od pomladi do jeseni slikal freske na oboku ladje.
Šmarnogorska rožnovenska slika se tudi vsebinsko dopolnjuje s prizori
na kupolni freski. Sv. Dominik, ki od Marije prejema rožni venec, s kazalno
desnico očitno opozarja na šmarnogorsko cerkev in izpostavljene skupinice
vzpenjajočih se romarjev. Celo za te drobne postave ugotovimo, da so oblečene v
narodne noše - enako kot velike klečeče postave romarjev na freski. Ti svojo
ponižnost in predanost Mariji in tradicionalni molitvi izkazujejo prav z
rožnimi venci v rokah. Sporočilo oltarne slike in kupolne poslikave se tako
sestavlja v vizualiziran simbolični odgovor na jožefinske in janzenistične
prepovedi romanj in kaže na takrat ponovno dovoljene pobožnosti, med katerimi
je na Šmarni gori osrednje mesto pripadalo rožnovenskim.
Avtorica
Kristina Preininger
5. oktober –1. november 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana