Avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger (1866–1949) nam omogoča osebni vpogled v bohémski krog slikarjev in umetnikov v Münchnu in v Parizu konec 19. stoletja; protagonistka tega kroga je bila tudi Ivana Kobilca (1861–1926). Skozi živo pripoved Kobilčine prijateljice spoznamo še neodkrite delce življenja slovenske slikarke. Slikovita in pretresljiva zgodba bohémske intelektualke takratnega časa je avtentična in jo v marsičem lahko potrdimo z dokumenti.
Rosa Pfäffinger je bila hči avstrijskega konzula v Damasku in v Trstu in je del mladosti preživela v Podbrezjah na Gorenjskem. Tam je spoznala Ivano Kobilco. Njune prijateljske vezi so se skozi študijska leta v Münchnu le še krepile in obdržale vse do Kobilčine smrti.
Na zasebni slikarski šoli v Münchnu je Rosa spoznala še Mario Slavono, Mario von Geyso in pozneje še Käthe Kollwitz. Od leta 1891 dalje, ko je Rosa Pfäffinger postala bogata dedinja, sta Rosa in Maria Slavona v Parizu živeli v bohémski stanovanjski skupnosti, ki je sodila med najbolj provokativne socialne kroge konca 19. stoletja. Idejni vodja je bil nemško-danski slikar in zbiralec umetnin Willy Gretor, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot eden prvih kupcev van Goghovih slik. V njihovi ožji skupnosti je živel še danski kipar Hans Dahlerup, prav kmalu pa so medse povabili tudi Ivano Kobilco, ki se je v Gretorja zaljubila že ob svojem prvem obisku Pariza. Razuzdanost, razsipnost, ljubosumje in ponižanje so zaznamovali njihovo skupno bohémsko življenje. Bralcu se ponuja iskren vpogled v svetovljanski umetniški krog, v katerega so bila posredno vključena tudi znamenita literarna imena tistega časa, kakor so pisatelja August Strindberg in Knut Hamsun, dramatik Frank Wedekind in založnik Albert Langen. Slikarkin refleksivni osebni zapis pred nas neposredno razgrne problematiko položaja žensk – posebno umetnic – ob koncu 19. stoletja.
Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje. Na bledem, upadlem obrazu, na katerem je želja po zemeljskih rečeh svetila iz vsake pore, je sedaj ležal duševni nadih, podoben nežnemu pudrastemu sloju.
Rosa Pfäffinger opiše Ivano Kobilco, ki se spremenjena (in zaljubljena) vrne iz Pariza
»Aha, vidim, pripadate plemenu tistih, ki umirajo, ko ljubijo.«
Marie von Geyso Marii Slavoni
“Ampak povejte mi še enkrat, za božjo voljo, čemu čakati genija, če smo same lahko genialne? Res je nizkotno, da se tudi najbolj nadarjene ženske zatekajo k sentimentalnosti svojih babic.”
Marie von Geyso Marii Slavoni
Izbrala in komentirala
Ulrike Wolff-Thomsen
Prevod iz nemščine
Manca G. Renko
Uredila
Mateja Krapež
Cena: 17 €