Pesmi iz galerije

Pesmi iz galerije, ki jih je v preteklem šolskem letu zložil Andrej Rozman Roza, objavili pa revija PIL in spletna stran Narodne galerije, so spodbudile devetindvajset učenk in učencev, da so se tudi sami preizkusili v kovanju verzov po navdihu galerijskih umetnin. Jeseni 2016 smo že drugič razpisali natečaj in do pomladi 2017 prejeli šestintrideset pesmi.

Strokovna žirija v sestavi: pesnik Andrej Rozman Roza, odgovorna urednica revije PIL, Jana Zirkelbach, in kustodinja Narodne galerije, Kristina Preininger, je izbrala pet najbolj iskrivih pesmi. Podpisale so jih štiri mlade pesnice - glavne nagrajenke.

Na Muzejsko poletno noč, 17. 6., ob 18.00 smo skupaj s pesnikom in urednico razglasili najboljše pesmi in jih predstavili na ploščadi pred Narodnim domom, na Cankarjevi 20. Štirim izbranim nadobudnim pesnicam smo podarili knjižna darila, majčke PILa in NG in Galovo ter PILovo presenečenje. Vsi sodelujoči v natečaju lahko svoje pesmi preberejo v Galovi sobi, pet najboljših pesmi pa bo objavljenih v julijski številki revije PIL.

Dogodek so nam s skladbo B. Thorpa: Wistaria polepšale učenke GŠ Franca Šturma, Ljubljana. Nastopil je trio violončel Lora Kozlevčar, Ela Kropivšek, Katja Božič (mentorica: Iva Vrbanič).

Glavne nagrajenke in njihove pesmi so:

– Eva Maler, Radovljica, 10 let: Rdeča marela in Vesele miši
– Ela Nala Milić, Ljubljana, 11 let: Ivana Kobilca: Poletje
– Anastazija Gračner, Velenje, 12 let: Vlak življenja
– Tjaša Zajc, Ivančna Gorica, 14 let: Kofetarica

Vsem nagrajenkam čestitamo!

Največkrat so bile v verze prelite slike Ivane Kobilce, še zlastiKofetarica. Pesniško mamljiva so bila tudi dela Jurija Šubica: Pred lovom, Almanachovi Kvartopirci in Mušičevi Konjički.

Nagrajene pesmi

Rdeča marela

Nekoč je živela rdeča marela,
ki nikdar ni znala postavat brez dela.
Postala je tudi pravi model,
svet treh umetnikov zaradi nje je vzcvetel.

Sternen zaradi nje bil ves je vesel,
sliko kazil le obraz je ves bel.
Ker pa Matej Maler je pravi,
takoj je uvidel, kako streže naj stvari.

Hej, Marela, najboljša ocena,
zdaj lahko lotiš se drugega dela.
Pojdi v svet, nekoč nek poet
upesnil ves tvoj bo planet.

Mladenki pa reče,
naj v hipu se sleče,
da na sliki bo vsaj kontrast,
ne le marelina strast.

Gospodična močno zardi,
slika zacveti, umetnik zažari:
"Roza, prosim daj kontakt,
naslednja slika tvoj bo akt!"

Eva Maler, 10 let, Radovljica

Vesele miši

Kadar pozimi očeta ni v hiši,
radi igramo se slepe miši.

Če nekoga uloviš,
zimski čevelj izgubiš.

Ko bosi smo vsi,
obraten postopek sledi.

Škoda je le,
da se mamca ne gre.

Vesel bi se šel.
A bi Rozo ujel?

Eva Maler, 10 let, Radovljica

Ivana Kobilca - Poletje

Poletje res prelepo je,
ko cvetlice prebudijo se.
Vse cveti in zažari,
ko se od zime poslovi.

Junij, julij in avgust,
res je zaželjen dopust.
Gospe nosijo klobuke,
gospodje pa sladolede za vnuke.

Poletje res prelepo je,
ko hobiji zbudijo se.

Ela Nala Milić, 11 let, OŠ Valentina Vodnika, Ljubljana
Mentorica: Tatjana Furjan

Vlak življenja

Ko je še ena sreča prišla na svet,
jo je bilo potrebno v beli vagon pripret.
V tem vagonu doživimo prvi rojstni dan,
za katerega verjetno noben dojenček ni zaspan.
V tem vagonu je polno dud in plenic,
za večja praznika pa tudi polno potic.

Ko začnemo hoditi,
nas starši v vozičku nehajo voziti.
Sami preidemo v nove vagone,
kjer pa brezskrbno ližemo bombone.
Za življenje nas ne briga,
to je za nas ena sama figa.
Vsi si brezskrbno otroštvo želimo,
dokler nas po glavi ne udari kladivo.

Nato pa preidemo v puberteto,
kjer začnemo izražati identiteto.
Šola je na stranskem tiru,
hočemo, da nas pustijo pri miru.
Tukaj pride prva ljubezen,
za katero pa najdemo le rimo bolezen.
Tukaj naš vagon vedno v drugo stran hiti,
nikoli pa svojih gorivskih hormonov ne umiri.
Tu nam še tečni starši težijo,
ampak v resnici nam sam dobro želijo.

Ko pa postanemo polnoletni,
smo življenja prevzetni.
V novem vagonu polnem študijskih papirjev,
vedno mislimo, da bo prišlo učno premirje.
A, ne za izpitom pride vedno nov izpit,
da bi se zaradi tega papirovja najraje šel ubit.
A ko minejo študentska leta,
si rečeš: adijo, fakulteta!

Nato preidemo v sivi vagon,
kjer se začne napihovati finančni balon.
Vsak dan novi računi prihajajo,
da nekateri težko čez mesec shajajo.
V tem vagonu naša pisarna stoji
in nori šef se nam sladko smeji.
Vedno si misliš, zakaj se nisem učil,
saj zdaj bi na boljšem položaju bil.

Čez sto let pa pride čas za pokoj,
s tem pa pride ljubi mirni spokoj.
Dedek v roke vzame časopis,
babica pa veselo zapleše twist.
Ko pa se utrudi,
se pa kar na tla zgrudi.
Po okrevanju v bolnišnici vzame volno
in splete kapo za malo žolno.
Oh, ta mirna leta,
bi bila mirna bolj,
če ne bi bila z boleznijo napeta.

Ko pa naenkrat pride čas,
ko svet pod seboj pokoplje nas.
Takrat vlak trči v drugi vlak
in tvoje življenje gre v zrak.
Takrat pridejo gasilci,
policija s psmi in zdravniki z rešilci.
A ti ni pomoči,
saj tvoje telo z božjim letalom nad nami leti.
Tako ta vlak odpeljejo na smetišče,
za nas imenovano pokopališče.

Anastazija Gračner, 12 let, Velenje

Kofetarica

Starejša mestna gospa
proti večeru v kavarno je šla.
V udoben sedež se je namestila
in tako kot vedno kavo naročila.
Ob pitju je ljudi okoli sebe opazovala
in ustnice v nasmešek dala.
Morda zaradi skodelice prelepe
ali samostojnega koraka deklice slepe.

Videla je čez reko zidan most
in kako hitro jo dočakala je starost.
Še ne dolgo nazaj v isti kavarni je sedela,
takrat ob sebi sošolce je imela.
Zdaj pa že nekaj dolgih let
v isto kavarno prihaja sedet.
Obuja spomine in kavo pije,
dokler ura pozno ne odbije.

Tjaša Zajc, 14 let, Ivančna Gorica

Junijska Pesem iz galerije
Fran Tratnik: Slepa

Svetloba slepemu dekletu boža roke, vrat in lica,
dekle svetlobo čuti, voha in tipa,
svetlobo vsrkava v vse svoje pore,
edino videt je ne more.
Z nevidečimi očmi
lahko po tem le hrepeni in trpi.

Ali pa svet vseeno obožuje
in proti topli luči se steguje,
ker so jo vsa ostala čutila
s popolno blaženostjo napolnila.

Res da ne more gledat slik,
zato pa ima s čim drugim boljši stik
in sreča še zdaleč ni samo v tem,
kar je vidno našim očem.

Andrej Rozman Roza

Majska Pesem iz galerije
Kremserschmidt: Diana In Akteon

Ko se je boginja lova, deviška Diana
v spremstvu svojih nimf nekoč gola kopala,
jo je sredi gozda na poti na lov
v spremstvu svojih lovskih psov
zasačil in skrit za skalno gmoto
bolščal v njeno je goloto
Akteon, junak slovitih bojev,
ki jo je že dolgo časa hotel imet za svojo.

Ko so ga nimfe opazile,
so Diano brž zakrile.
Ta pa je predrzneža z vodo poškropila
in ga s tem za kazen v jelena spremenila.

Začetek te preobrazbe
je na sliko ujel slikar.
Akteonu že rogovje iz glave raste,
a njemu ni nič drugega, razen Diane mar.
Še zmeraj verjame, da jo imel bo zase,
njegovi psi pa v njem že vohajo žival.
Konec, ki nam ga slikar na srečo ne pokaže,
je, kolikor je znano, bil zelo krvav.

Ker so bili njegovi psi
najboljši možni lovski psi,
dresirani v krutosti,
do jelenov niso imeli niti kančka milosti.

Andrej Rozman Roza

Aprilska Pesem iz galerije
Ivan Vavpotič: Tivoli

Prizorišče te ozelenele slike,
na kateri ni nobene hiše,
niti avta ne kočije ne kolesa,
je del našega glavnega mesta.

In to zelo pomemben del.
Brez parkov bi človek v mestu zblaznel.
So naravna divjina sred betonskih divjin.
So za oddih iz za opomin.

Betonski asfalt brezobzirno prekriva
zemljo pod nami, kot da ni živa.
V parkih pa zemlja prostor dobi,
da meščanom pokaže, da še zmeraj živi.

Da še proizvajajo nam potreben kisik
in da ni nevarno, če prideš z njo v stik.
Parki so mestni ponos in okras.
Brez parka ni mesta, brez parka je vas.

In Ivan Vavpotič je bil zagnan,
vsestransko kulturno prizadeven meščan.

Andrej Rozman Roza

Marčevska Pesem iz galerije
Jožef Tominc: Tri dame iz družine Moscon

Teta Kajetana in njeni dve nečakinji
so na tej stari sliki ujete v akciji,
ko teta strmi v nečakinjo,

ki zamišljeno servira čaj,
druga nečakinja pa radovedno
mimo nas zre v kdo ve kaj.

Ker smo navajeni, da portretiranci
nas vsaj približno gledajo v oči,
nas portret treh bogato okrašenih gospa,
naslikanih sredi nam nepoznanega dogajanja,
s svojo dinamiko razveseli,
sploh če pomislimo, da nam slika govori,
kako da ženske ne znajo niti takrat,
ko se dajo ovekovečit, mirovat,
saj bi ubogemu slikarju precej olajšalo delo,
če bi se med portretiranjem pri miru stalo in sedelo.

A Jožef Tominc ni bil ubog slikar.
Bil je tako dober, da je sam iskal težav.
Gospe so mu sicer brez dvoma pozirale, tako kot je on želel,
kajti brez tega jih ne bi tako prepričljivo zadel.
Zato pa je, da je lahko pokazal svoje virtuozno znanje,
v to sliko vključil mnoge filigransko drobne detajle.

Ker so zadaj pokrajina in oblaki,
se nam zdi, da se godi na terasi,
a odsev okna na akvariju pove,
da gre v resnici za slikarjev atelje.
In ko natančno pogledamo sliko,
vidimo odsevov naenkrat presneto veliko.
Vidimo tudi, kako natančno je naslikano vse,
čipke, čajnik, zlat nakit in zlate ribice,
ki so ujete v stekleni posodi,
kot je bilo takrat v modi.
Kajti ta slika je res prava mojstrovina
bidermajerskega stila.

Andrej Rozman Roza

Februarska Pesem iz galerije

Mihael stroj: Luiza Pesjakova

Sredi zlate ječe
ni osebne sreče,
reče si človek, ko se mu zasmili
žalostna dama v draguljih in svili.
Dama, ki v mislih poje si bluz
in do sveta čuti malodane gnus.

Le kaj tišči ji misli k tlom?
Mar družini grozi ekonomski polom?
Ali pa ve, da jo mož z mlajšo vara
in misli na to, kako hitro se stara?
Ali pa ona drugega ljubi
in bliža se javni moralni pogubi?

A kako, da se takšna naslikat je dala?
Mar slika takrat ni zbudila škandala?
Se tisti, ki so gospo osebno poznali,
niso prav nič zaskrbljeno vprašali,
kaj stiska srce naši ljubi Luizi?
Je mar njen zakon v tako hudi krizi?

A se tega niso spraševali
in so Luizo le občudovali.

Ker takšen je namreč bil čut za lepoto tistega časa, 
ki je za estetski ideal melanhonijo razglašal
in se mu je vsako veselje zdelo skrajno ceneno,
primitivno, nekulturno in celo obsceno.
Po nemško weltschmerz, po angleško spleen,
po naše svetobolje je bilo takrat "globalno" in.

In je bila Luizina nesrečna drža z naše slike
takrat obvezen del meščanske damske olike.
Do tiste mere seveda, ki so jo dame zmogle same,
nakar jim je slikar še dodatno prijazno povesil rame.

Našminkana usta in lica
in njihova umetna rdečica
so kot nakit, obleka, frizura in rože
okras, medtem ko je belina njene kože
dokaz, da tej dami niti malo ni mar
ne sončev ne kateri koli drug žar.

Sicer pa Luiza Pesjakova svoje žalosti ni samo kazala,
ampak je o njej tudi v prozi in pesmih pisala.

Andrej Rozman Roza

Decembrska Pesem iz galerije

Janez Šubic: Pismo

Kot vsaka druga, je tudi tale slika
že po naravi taka, da se na njej nič ne premika.
Zato se je sredi pisanja pisma kdo ve komu
bratranec Ivan moral podredit slikarskemu zakonu
in se ustavit, da že več kot sto let premišljuje,
kako naj svoje pismo nadaljuje.

Današnji pisci smo lahko enako zbrani
nad tipkovnicami pred ekrani,
kot ti iz časa, ko še ni bilo električnih luči
in so maili potovali še s kočijami.

Takratnim piscem pisem je bilo nepredstavljivo,
da bi se premislili in spremenili besedilo.
Na papir napisana beseda je ostala.
Lahko se je zradirala, a se je sled poznala.
Zato so morali bit piščevi možgani
ob pisanju neprestano stoodstotno zbrani,
da bi ne delal nobenih napak,
ki bi lahko pustile slab pečat
pri naslovnici ali naslovniku,
s katerim ali katero je bil v daljnem pisnem stiku,
še sploh, če mu je bil ali bila ta posebej draga ali drag.

Jezikovno nerodno dilemo
imamo zato, ker ne vemo,
komu piše ta bratranec in o čem.
Nekoliko lahko o tem ugibamo po tem,
da je prevladujoča barva rdeča
in nam to mogoče sporoča,
da je v igri ljubezenska sreča
in je tematika vroča.
Sence na zavesi nam lahko budijo
vsemogočo drzno domišljijo,
a ker je pisanje pisem
povsem zasebna stvar,
nam za vsebino pravzaprav
ne sme bit prav nič mar.

Andrej Rozman Roza

Novembrska Pesem iz galerije

Alexej Von Jawlensky: Cvetje, sadje in vrč

Gledalec potuje po sliki tako, 
kot mu veleva naslov.
Najprej se mu ustavi oko 
na vroči svetlobi cvetov,
ki jih poudarja temačno ozadje,
pogled potem zdrsne na sadje 
in čisto nazadnje na vrč, 
ki je neugledno rjav
sredi kričečih barv
varen pred pogledi,
čeprav stoji na sredi.

Gre za prvo podivjano cvetje,
ki je zasijalo v neonsko 20. stoletje,
ko postane barvna kompozicija  
pomembnejša od videza realnega sveta
in slikarji svet na svojih slikah nadgradijo
z do takrat nepredstavljivo drzno domišljijo.

Ker je šlo pri poudarjanju barv in oblik za prevelik odmik
od dotedanjega dojemanja funkcije umetniških slik,
je nacizem te slike imel za degeneracijo umetnosti
in jih je nameraval iztrebit, kot je iztrebljal umobolne ljudi.

Zato je to sliko pred takratno hrvaško ustaško oblastjo
njen lastnik, zagrebški Žid, na našo srečo rešil tako,
da jo je z vlakom skrivaj poslal Narodni galeriji v Ljubljani,
ki jo, tudi zaradi takratnega zaupanja v njo,
še danes s ponosom hrani. 

Andrej Rozman Roza

Oktobrska Pesem iz galerije

Matija Jama: Šenklavž 

Vse te hiše in cerkev še danes stojijo,
vse ostalo pa se je vmes spremenilo,
saj se naš planet Zemlja nenehno vrti
in se na njem ves čas nekaj dogaja,
da se svet v sto letih povsem spremeni.

Tej ljubljanski cerkvi svetega Nikolaja,
ki nam je bolj znan kot sveti Miklavž,
danes le malo kdo reče Šenklavž.
Tramvaja v Ljubljani že zdavnaj ni več.
Ta je eden od prvih, majhen in rdeč.
Mestni trg je zdaj del sprehajalne idile,
ki je prepovedana za avtomobile,
a jih zato ni tam danes nič manj
kot na tej sliki, kjer je en sam.
In tudi Robbov vodnjak
ni več isti, le skoraj enak,
original pa je na varnem pred vremenskimi vplivi
tako kot ta slika razstavljena v Narodni galeriji.

Tudi okno, za katerim je imel Matija Jama atelje
in je skoz njega slikal svojo ptičjo perspektivo
v različno prometnih in različno sončnih dneh
in tako naslikal ogromno slik s podobnim motivom,
tudi to okno je že končalo na odpadu,
ker ni bilo več kos ne vročini ne hladu
v času čudežne plastike in klimatskih naprav.
V hišah in na cesti so se vmes zamenjali že skoraj vsi ljudje.
A ljubljanski Mestni trg je ostal.
In tudi to, kakšen je bil nekega dne leta 1936, se ve.

Andrej Rozman Roza

Septembrska Pesem iz galerije

Matej Sternen: Rdeči parazol

Kot sonce na rami sred zelenega parka
širok rdeč senčnik drži sprehajalka,
ki pod belim klobukom s temnó modrim trakom
v nas gleda med mimogredočim korakom.

Ker sončni svetlobi rdeč senčnik ni kos,
ji rdečica pronica na lica in nos.
A dama ne izgleda, kot da jo je sram.
Bolj se zdi, kot da ona očita nekaj nam.

Ampak njena zamera se ne more tikat nas,
ki od danes gledamo njen sto let star obraz.
Za tih zamerljivo otožen žar
iz njenih oči lahko kriv je slikar,
če sta imela kaj takega med sabo,
kar je že davno utonilo v pozabo.

Mogoče pa neznanka gleda meščane
tedanje precej malomestne Ljubljane,
nevajene take samostojne dame
s senčnikom najbolj možne kričeče
barve pod soncem, živo rdeče,
ki bi, če bi se takšna skozi Tivoli podala,
postala vir zgražanja in družabnega škandala.

In mogoče dama v parku žalostno strmi
v jezno zgrožene oči pod dvignjenimi obrvmi
teh, katerim je Matej Sternen povzročal glavobol in stres
z radoživim slikanjem golih ženskih teles.

Andrej Rozman Roza