Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
1. september 2015–30. junij 2017

Pesmi iz galerije

Andrej Rozman Roza

Tudi v šolskem letu 2016/2017 smo k sodelovanju povabili pesnika Andreja Rozmana Rozo, ki bo izbral novo serijo slik iz stalne zbirke Narodne galerije in jih prelil v verze. Vsak mesec na spletni strani predstavljamo po eno novo Rozino pesem. Pesmi so vsak mesec objavljene tudi v reviji PIL. Skupaj s pesnikom pripravljamo izdajo njegovih Pesmi iz galerije. Knjiga bo izšla v šolskem letu 2016/2017.

Nagradni natečaj za osnovnošolce, v sodelovanju z revijo PIL

Želimo si, da bi bile Rozine pesmi v navdih mladim obiskovalcem. Vabimo torej vse mlade, da si ogledajo galerijske slike, ob izbranih pa sprostijo svojo domišljijo v verzih in zapisane pesmi oddajo ali pošljejo v Narodno galerijo. Natečaj bo trajal do 15. maja 2017. Izbrali bomo dvajset najbolj iskrivih pesmi, jih predstavili na poletni muzejski noči, junija 2017 in avtorje nagradili. Oblika in dolžina pesmi sta prepuščeni vaši izbiri, le vsebina pesmi naj se nanaša na umetnine, ki so razstavljene v stalni zbirki Narodne galerije.

Zapisane pesmi, s pripisom: Pesmi iz galerije pošljite na naslov: Narodna galerija, Puharjeva 9, 1000 Ljubljana ali na e-naslov: dejavnosti@ng-slo.si

Učenci, ki boste samostojno sodelovali zapišite svoje ime, naslov (poštni in elektronski), starost. Učitelji, ki boste spodbujali učence in pošiljali pesmi, zapišite razred, šolo, mentorja in kontaktni e-naslov. Več informacij: (01) 24 15 414/415.

Vodja projekta
Kristina Preininger

1. september 2015–30. junij 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana

Marčevska Pesem iz galerije
Jožef Tominc: Tri dame iz družine Moscon

Teta Kajetana in njeni dve nečakinji
so na tej stari sliki ujete v akciji,
ko teta strmi v nečakinjo,

ki zamišljeno servira čaj,
druga nečakinja pa radovedno
mimo nas zre v kdo ve kaj.

Ker smo navajeni, da portretiranci
nas vsaj približno gledajo v oči,
nas portret treh bogato okrašenih gospa,
naslikanih sredi nam nepoznanega dogajanja,
s svojo dinamiko razveseli,
sploh če pomislimo, da nam slika govori,
kako da ženske ne znajo niti takrat,
ko se dajo ovekovečit, mirovat,
saj bi ubogemu slikarju precej olajšalo delo,
če bi se med portretiranjem pri miru stalo in sedelo.

A Jožef Tominc ni bil ubog slikar.
Bil je tako dober, da je sam iskal težav.
Gospe so mu sicer brez dvoma pozirale, tako kot je on želel,
kajti brez tega jih ne bi tako prepričljivo zadel.
Zato pa je, da je lahko pokazal svoje virtuozno znanje,
v to sliko vključil mnoge filigransko drobne detajle.

Ker so zadaj pokrajina in oblaki,
se nam zdi, da se godi na terasi,
a odsev okna na akvariju pove,
da gre v resnici za slikarjev atelje.
In ko natančno pogledamo sliko,
vidimo odsevov naenkrat presneto veliko.
Vidimo tudi, kako natančno je naslikano vse,
čipke, čajnik, zlat nakit in zlate ribice,
ki so ujete v stekleni posodi,
kot je bilo takrat v modi.
Kajti ta slika je res prava mojstrovina
bidermajerskega stila.

Andrej Rozman Roza

Februarska Pesem iz galerije

Mihael stroj: Luiza Pesjakova

Sredi zlate ječe
ni osebne sreče,
reče si človek, ko se mu zasmili
žalostna dama v draguljih in svili.
Dama, ki v mislih poje si bluz
in do sveta čuti malodane gnus.

Le kaj tišči ji misli k tlom?
Mar družini grozi ekonomski polom?
Ali pa ve, da jo mož z mlajšo vara
in misli na to, kako hitro se stara?
Ali pa ona drugega ljubi
in bliža se javni moralni pogubi?

A kako, da se takšna naslikat je dala?
Mar slika takrat ni zbudila škandala?
Se tisti, ki so gospo osebno poznali,
niso prav nič zaskrbljeno vprašali,
kaj stiska srce naši ljubi Luizi?
Je mar njen zakon v tako hudi krizi?

A se tega niso spraševali
in so Luizo le občudovali.

Ker takšen je namreč bil čut za lepoto tistega časa, 
ki je za estetski ideal melanhonijo razglašal
in se mu je vsako veselje zdelo skrajno ceneno,
primitivno, nekulturno in celo obsceno.
Po nemško weltschmerz, po angleško spleen,
po naše svetobolje je bilo takrat "globalno" in.

In je bila Luizina nesrečna drža z naše slike
takrat obvezen del meščanske damske olike.
Do tiste mere seveda, ki so jo dame zmogle same,
nakar jim je slikar še dodatno prijazno povesil rame.

Našminkana usta in lica
in njihova umetna rdečica
so kot nakit, obleka, frizura in rože
okras, medtem ko je belina njene kože
dokaz, da tej dami niti malo ni mar
ne sončev ne kateri koli drug žar.

Sicer pa Luiza Pesjakova svoje žalosti ni samo kazala,
ampak je o njej tudi v prozi in pesmih pisala.

Andrej Rozman Roza

Januarska Pesem iz galerije

Ferdo Vesel: Slepe miši

Ko se gremo slepe miši
in te, ki vidijo, lovimo,
potrebna je zaprta soba,
zato je to igra za čez zimo.

Takrat se jih gremo, če nismo slepi
za ves širni svet pred nami
in se pozimi in poleti
igramo izključno pred ekrani.

A varen virtualen svet,
ni svet, kjer bi se dalo ves čas in zares živet.
Živemu svetu ne da se uit.
Ob tem pa je še čudovit.

Če ves čas kdo ne ustavlja nas
in če imamo zase čas,
če neprestano ne hitimo,
lahko smo srečni, da živimo.

In da na svetu nismo sami,
da prijatelji so z nami,
da klepetamo in se lovimo
čez poletje in čez zimo.

Andrej Rozman Roza

Decembrska Pesem iz galerije

Janez Šubic: Pismo

Kot vsaka druga, je tudi tale slika
že po naravi taka, da se na njej nič ne premika.
Zato se je sredi pisanja pisma kdo ve komu
bratranec Ivan moral podredit slikarskemu zakonu
in se ustavit, da že več kot sto let premišljuje,
kako naj svoje pismo nadaljuje.

Današnji pisci smo lahko enako zbrani
nad tipkovnicami pred ekrani,
kot ti iz časa, ko še ni bilo električnih luči
in so maili potovali še s kočijami.

Takratnim piscem pisem je bilo nepredstavljivo,
da bi se premislili in spremenili besedilo.
Na papir napisana beseda je ostala.
Lahko se je zradirala, a se je sled poznala.
Zato so morali bit piščevi možgani
ob pisanju neprestano stoodstotno zbrani,
da bi ne delal nobenih napak,
ki bi lahko pustile slab pečat
pri naslovnici ali naslovniku,
s katerim ali katero je bil v daljnem pisnem stiku,
še sploh, če mu je bil ali bila ta posebej draga ali drag.

Jezikovno nerodno dilemo
imamo zato, ker ne vemo,
komu piše ta bratranec in o čem.
Nekoliko lahko o tem ugibamo po tem,
da je prevladujoča barva rdeča
in nam to mogoče sporoča,
da je v igri ljubezenska sreča
in je tematika vroča.
Sence na zavesi nam lahko budijo
vsemogočo drzno domišljijo,
a ker je pisanje pisem
povsem zasebna stvar,
nam za vsebino pravzaprav
ne sme bit prav nič mar.

Andrej Rozman Roza

Novembrska Pesem iz galerije

Alexej Von Jawlensky: Cvetje, sadje in vrč

Gledalec potuje po sliki tako, 
kot mu veleva naslov.
Najprej se mu ustavi oko 
na vroči svetlobi cvetov,
ki jih poudarja temačno ozadje,
pogled potem zdrsne na sadje 
in čisto nazadnje na vrč, 
ki je neugledno rjav
sredi kričečih barv
varen pred pogledi,
čeprav stoji na sredi.

Gre za prvo podivjano cvetje,
ki je zasijalo v neonsko 20. stoletje,
ko postane barvna kompozicija  
pomembnejša od videza realnega sveta
in slikarji svet na svojih slikah nadgradijo
z do takrat nepredstavljivo drzno domišljijo.

Ker je šlo pri poudarjanju barv in oblik za prevelik odmik
od dotedanjega dojemanja funkcije umetniških slik,
je nacizem te slike imel za degeneracijo umetnosti
in jih je nameraval iztrebit, kot je iztrebljal umobolne ljudi.

Zato je to sliko pred takratno hrvaško ustaško oblastjo
njen lastnik, zagrebški Žid, na našo srečo rešil tako,
da jo je z vlakom skrivaj poslal Narodni galeriji v Ljubljani,
ki jo, tudi zaradi takratnega zaupanja v njo,
še danes s ponosom hrani. 

Andrej Rozman Roza

Oktobrska Pesem iz galerije

Matija Jama: Šenklavž 

Vse te hiše in cerkev še danes stojijo,
vse ostalo pa se je vmes spremenilo,
saj se naš planet Zemlja nenehno vrti
in se na njem ves čas nekaj dogaja,
da se svet v sto letih povsem spremeni.

Tej ljubljanski cerkvi svetega Nikolaja,
ki nam je bolj znan kot sveti Miklavž,
danes le malo kdo reče Šenklavž.
Tramvaja v Ljubljani že zdavnaj ni več.
Ta je eden od prvih, majhen in rdeč.
Mestni trg je zdaj del sprehajalne idile,
ki je prepovedana za avtomobile,
a jih zato ni tam danes nič manj
kot na tej sliki, kjer je en sam.
In tudi Robbov vodnjak
ni več isti, le skoraj enak,
original pa je na varnem pred vremenskimi vplivi
tako kot ta slika razstavljena v Narodni galeriji.

Tudi okno, za katerim je imel Matija Jama atelje
in je skoz njega slikal svojo ptičjo perspektivo
v različno prometnih in različno sončnih dneh
in tako naslikal ogromno slik s podobnim motivom,
tudi to okno je že končalo na odpadu,
ker ni bilo več kos ne vročini ne hladu
v času čudežne plastike in klimatskih naprav.
V hišah in na cesti so se vmes zamenjali že skoraj vsi ljudje.
A ljubljanski Mestni trg je ostal.
In tudi to, kakšen je bil nekega dne leta 1936, se ve.

Andrej Rozman Roza

Septembrska Pesem iz galerije

Matej Sternen: Rdeči parazol

Kot sonce na rami sred zelenega parka
širok rdeč senčnik drži sprehajalka,
ki pod belim klobukom s temnó modrim trakom
v nas gleda med mimogredočim korakom.

Ker sončni svetlobi rdeč senčnik ni kos,
ji rdečica pronica na lica in nos.
A dama ne izgleda, kot da jo je sram.
Bolj se zdi, kot da ona očita nekaj nam.

Ampak njena zamera se ne more tikat nas,
ki od danes gledamo njen sto let star obraz.
Za tih zamerljivo otožen žar
iz njenih oči lahko kriv je slikar,
če sta imela kaj takega med sabo,
kar je že davno utonilo v pozabo.

Mogoče pa neznanka gleda meščane
tedanje precej malomestne Ljubljane,
nevajene take samostojne dame
s senčnikom najbolj možne kričeče
barve pod soncem, živo rdeče,
ki bi, če bi se takšna skozi Tivoli podala,
postala vir zgražanja in družabnega škandala.

In mogoče dama v parku žalostno strmi
v jezno zgrožene oči pod dvignjenimi obrvmi
teh, katerim je Matej Sternen povzročal glavobol in stres
z radoživim slikanjem golih ženskih teles.

Andrej Rozman Roza