Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Poljske v Ljubljani in Narodnim Muzejem v Varšavi.
Slovenski javnosti bo prvič predstavljena poljska umetnost v tolikšnem obsegu – sedeminsedemdeset slik triindvajsetih poljskih slikarjev, sodobnikov slovenskih impresionistov, ki so najbolj zaznamovali umetniško ozračje na Poljskem v času okoli leta 1900 – Teodor Axentowicz, Olga Boznańska, Jozef Chełmoński, Jan Ciągliński, Julian Fałat, Stefan Filipkiewicz, Aleksander Gierymski, Stanisław Kamocki, Konrad Krzyżanowski, Ludwik de Laveaux, Jacek Malczewski, Józef Mehoffer, Edward Okuń, Józef Pankiewicz, Władisław Podkowiński, Ferdynand Ruszczyc, Kazimierz Stabrowski, Jan Stanisławski, Władisław Ślewiński, Wojciech Weiss, Witold Wojtkiewicz, Leon Wyczółkowski in Stanisław Wyspiański.
Razstava Poljsko slikarstvo okoli 1900. Impresionizem in simbolizem, ki sta jo pripravila Narodna galerija v Ljubljani in Narodni muzej v Varšavi, je prva predstavitev poljske umetnosti tega obdobja v Sloveniji. Po nenavadnem spletu okoliščin se je ideja za njeno organizacijo porodila leta 2008, skoraj natanko sto let po prvi razstavi slovenskega slikarstva na Poljskem, ki so jo odprli marca 1908 v Društvu za spodbudo lepih umetnosti (Towarzystwo Zachęty Sztuk Pięknych). Takrat je imelo varšavsko občinstvo priložnost, da se seznani z deli najodličnejših slovenskih impresionistov – Riharda Jakopiča, Mateja Sternena, Matije Jame, Ivana Groharja in Petra Žmitka. Ti slikarji niso skušali zgolj uresničiti lastnih zanimanj in ustvarjalnih ambicij, temveč so si prizadevali za oblikovanje narodne šole v slovenskem slikarstvu, ki bi se razlikovala od evropskih umetniških dosežkov na prelomu stoletij. Izraz prav take drže je bila pobuda za ustanovitev Društva poljskih umetnikov »Sztuka« (Towarzystwo Artystów Polskich »Sztuka«) leta 1897 v Krakovu, ki si je prav tako prizadevalo za dvig splošne ravni narodne umetnosti in manifestacijo njene drugačnosti v mednarodnem prostoru. V skupini njenih ustanoviteljev in poznejših članov je bila večina avtorjev del, predstavljenih na pričujoči razstavi.
Razstavo odpirajo pozna dela Józefa Chełmońskega in Aleksandra Gierymskega, približana razpoloženjskosti simbolističnega slikarstva. V naslednjo skupino se uvrščajo slike Władysława Podkowińskega in Józefa Pankiewicza, ki v poljski zgodovini umetnosti veljata za prva predstavnika impresionističnega toka v varšavskem središču, ter svetlobe in barve polne krajinske študije Juliana Fałata in Leona Wyczółkowskega, predstavnikov krakovskega središča. Nadaljnja ustvarjalnost teh umetnikov se je razvijala v smeri simbolizma, to spremembo pa na razstavi odsevajo njuna poznejša dela, ki se znatno razlikujejo po obliki in vsebini. Tok dekorativno-simbolistične umetnosti zastopajo slike Józefa Mehofferja, slikarja, ki je bil povezan s Krakovom. Tam se je razvijala tudi simbolistična ustvarjalnost Jacka Malczewskega, avtorja zagonetnih kompozicij s simboliko, ki se nanaša na področje religije, mitologije, eshatologije, zgodovine naroda, pa tudi na kondicijo človeka in umetnika v sodobnem svetu. Novatorske dosežke v panogi krajinskega slikarstva tega obdobja odlično ponazarjajo slike manjših dimenzij Jana Stanisławskega, ustanovitelja sodobne katedre za krajino v krakovski Šoli lepih umetnosti (Szkoła Sztuk Pięknych), ter slike njegovih učencev, Stanisława Kamockega in Stefana Filipkiewicza. Simbolistične težnje, ki so v varšavskem slikarstvu naraščale okoli leta 1900, beležijo dela ustanoviteljev in prvih profesorjev na tamkajšnji Šoli lepih umetnosti (Szkoła Sztuk Pięknych) – skrivnostni, mračni portreti ter prizori v notranjščinah Konrada Krzyżanowskega, kompozicije z značilnostmi secesijske dekorativnosti Kazimierza Stabrowskega ter monumentalne, simbolistične krajine Ferdynanda Ruszczyca. Tok dekorativno-simbolističnega slikarstva s secesijsko stilistiko izražajo impresivna platna Edwarda Okuńa. Svojevrstno skupino oblikujejo svetle pleneristične študije Jana Ciąglińskega, sadovi njegovih številnih potovanj po južni Evropi in Bližnjem vzhodu. Pač pa se je v okviru francoske umetnosti v polnosti razvila nadarjenost prezgodaj umrlega Ludwika De Laveauxa, avtorja razpoloženjskih krajin in mračnih, skrivnostnih simbolističnih kompozicij. Francijo sta si za svojo drugo domovino izbrala tudi pretanjena intimistka Olga Boznańska ter Władysław Ślewiński, pripadnik sintetizma in edini Poljak v skupini Pont-Aven, zbrani okrog Paula Gauguina. Pregled tokov, prisotnih v slikarstvu okoli leta 1900, sklene predstavitev del umetnikov mlajše generacije Wojciecha Weissa in Witolda Wojtkiewicza – njuna skrajno subjektivna ustvarjalnost, ki se je sklicevala na skrivnosti človeške psihe, je bila že ekspresionistično obarvana.
Trdno smo prepričani, da bo ta »vrnjeni obisk« poljskih slikarjev v Ljubljani po stotih letih pomagal obuditi dialog med poljsko in slovensko umetnostjo in prikazal neko istovetnost umetniških drž, prizadevanj in dosežkov, ki so jim bili priča v obeh državah v tako pomembnem času za evropsko kulturo – obdobju na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Vodji projekta
Ewa Micke-Broniarek, Alenka Simončič
Avtorica razstave
Ewa Micke-Broniarek
Postavitev razstave
Meta Hočevar
Oblikovanje tiskovin
Sašo Urukalo
Umetnine za razstavo so posodili
Muzeum Narodowe w Warszawie; Muzeum Mazowieckie w Płocku; Muzeum Sztuki w Łodzi; zasebni lastniki
Razstavo so omogočili
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije; Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani; Muzeum Narodowe w Warszawie