Razstava, ki smo jo pripravili v letu 2008, v nespremenjenem obsegu sedaj gostuje v:
Dolenjska galerija, Novo mesto
6. 2. 2009–5. 4. 2009.
Na ogled pa je že bila v:
Lamutov likovni salon Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
20. 6.–3. 8. 2008
in
Umetnostna galerija Maribor
28. 8.–19. 10. 2008.
Če si skušamo predstavljati začetke umetniške grafike na Slovenskem, res lahko govorimo o prvih listih v več kot samo enem pomenu. Pred prvim razcvetom leta 1921 je bila namreč grafika hermetična disciplina, omejena na pet ali šest domačih avtorjev in dve središči – Ljubljano in Ptuj. Ljubljanski jedkarji so se je prijeli iz povsem individualnih vzgibov in se razen Saše Šantla z njo niso ukvarjali posebej zavzeto. K tem izjemam dodajmo še Heleno Vurnik, ki je osnovne tehnike obvladala že v času študija in je tu in tam napravila secesijsko ubran grafični list v jedkanici in akvatinti. Sternena sta se z grafiko poskušala povsem kot samouka, zato so to prvi grafični listi v slovenski moderni umetnosti in prvi listi v osebnih opusih naših grafičnih pionirjev. Med ptujskimi pa sta bila zakonca Luigi Kasimir in Tanna Hoernes grafiki povsem predana in sta jo uspešno tržila na dveh kontinentih. Luigijeva sestra Elsa je poročila severnonemškega umetnika Jana Oeltjena. Ta dva sta se z grafiko ukvarjala sporadično do okoli 1930 in vmes najdemo tudi motive iz Prlekije.
Na jesen svojega življenja je Sternen trdil, da se je s klasično jedkanico ukvarjal priložnostno kot samouk in že v Ažbetovi šoli okoli leta 1902/03. Konec zanimanja zanjo je odločno postavil v leto 1906/07. Poskušal se je predvsem v jedkanici in suhi igli ter v jedkanici z mehko prevleko (vernis mou) in monotipiji. Velik delež med njegovimi grafičnimi listi predstavljajo kopije po erotičnih motivih Féliciena Ropsa, Henrija de Toulouse-Lautreca, Maxa Klingerja in verjetno še koga. Izbiral je predloge po avtorjih, ki so inovativno nadgrajevali različne grafične tehnike. Nanje je gledal s slikarskimi očmi in iskal slikovitih učinkov. Na koncu se je omejil na monotipijo, vedno pa je tehniko zapletal z nenavadnimi posegi in dodatki, zato jo je zelo težko natančneje popisati. V njegovi zapuščini je nekaj listov signirala njegova soproga Rozalija Klein?Sternen. Med njimi posebno pozornost pritegne jedkanica Pri jedkanju, ki je najzgodnejši primer avtorefleksije v slovenski grafiki. Večina grafik obeh Sternenov na prvi pogled razodene, da niso bile namenjene javnosti. Velja pa zbiralce opozoriti, da še obstajajo nekatere plošče, po katerih so nastali posthumni odtisi.
Ilustracijsko motivirano avtorsko grafiko najdemo pri članih kluba Vesna. Saša Šantel se je po letu 1908 najprej sam poskusil v lesorezu, leta 1913 pa se je vrnil k študiju grafike v München. Hinko Smrekar se je grafiki prvič posvetil pod Šantlovim vodstvom preden so ga leta 1915 vpoklicali v vojsko. Nekaj pravljičnih motivov je izpeljal v kombinaciji jedkanice in akvatinte ali v mezzotinti. Tehnično dovršenost Smrekarjevih listov lahko primerjamo z listi Helene Vurnik. Njen grafični opus je sicer v večini nastal še na Dunaju pred letom 1915. Tako kot pri Smrekarju in Šantlu je tudi v grafičnih listih Helene Vurnik mogoče prepoznati tradicionalno obrtno disciplino umetnostnoobrtnih šol. V teh opusih so se tiski iz aplikativnih in ilustracijskih intencij le redko dvignili k samostojnosti avtorske grafike. K emancipaciji sta jo približala tehnično eksperimentiranje in nizke naklade, kar jim daje pridih intimnosti.
Luigi Kasimir in Tanna Hoernes sta na Dunaju vodila mednarodno uspešno grafično podjetje, zasebni del življenja pa sta preživljala na Ptuju. Njuna visoko izpopolnjena tehnika barvne jedkanice in akvatinte pa tudi litografije se je nekoliko izognila impresionističnemu pojmovanju avtorskega grafičnega lista. S tem se je navezala na tradicijo impresionističnih predhodnikov, izrazno pa na romantične in bidermajerske vzorce slikovitih mestnih motivov. Elsa Kasimir se je poskusila le izjemoma s suho iglo, Jan Oeltjen pa je jedkanico dobro obvladal vsaj od leta 1905 dalje, ko se je v Münchnu povezal s tamkajšnjim jedkarskim društvom. Njegov jedkarski slog se je oprl na nemške grafike Adolfa Schinnererja in Maxa Liebermanna in druge, ki so se zavedali impresionističnega pojmovanja avtorskega odtisa. Litografski ciklus Nedelja iz okoli leta 1914 je pod prepoznavnim vplivom Oskarja Kokoschke, po prvi svetovni vojni pa seje povezal z Maxom Pechsteinom in Karlom Schmidt-Rottluffom, kar se odraža v njegovih lesorezih. Ti so ga približali aktualnim ekspresionističnim težnjam ljubljanskega umetnostnega središča.
Takoj ko prestopimo rob drugega desetletja, pa se v slovenski grafiki odpre nov svet. Prvi listi so bili povezani predvsem z dunajsko secesijo in Münchnom s preloma stoletij. Leta 1921 se je Tone Kralj sicer še vedno oziral nazaj h Klimtu in v Wiener Werkstätte, Veno Pilon pa je iz Prage in Firenc prinesel s socialno snovjo motivirano ambicijo, ki ji dotlej ni bilo primerjave. V istem času je Božidar Jakac vrezal svoje prve poetične lesoreze in iz Prage posredoval v našo umetnost podobe očaranosti z urbanim okoljem, ki je tudi ob socialnih stiskah ostajalo slikovito. Šele od tu dalje se slovenski umetniški grafiki odpira prava perspektiva, ki je dosegla vrhunec v drugi polovici stoletja s tako imenovano Ljubljansko grafično šolo.
Narodna galerija v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac in Umetnostno galerijo Maribor
Avtor razstave
Andrej Smrekar
Avtor besedil in urednik kataloga
Andrej Smrekar
Oblikovanje
Ranko Novak
Gradivo so posodili
Goriški muzej, Grad Kromberk; Moderna galerija, Ljubljana; Narodna galerija, Ljubljana; Narodni muzej Slovenije, Ljubljana; Pokrajinski muzej Ptuj; Umetnostna galerija Maribor, zasebni lastniki v Ljubljani in Kostanjevici na Krki
Razstavo in izid kataloga je omogočilo
Ministrstvo za kulturo republike Slovenije