Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Francesco Pittoni - 1600–1700

(Benetke, ok. 1654 − po 1724)

Francesco Pittoni še vedno ostaja eden izmed slabše preučenih predstavnikov beneškega seicenta. To je po eni strani posledica njegovega slabo ohranjenega opusa v Benetkah in slikarjevega delovanja zunaj njihovih meja, pa tudi tega, da ga je zasenčil njegov slavnejši nečak Giambattista Pittoni (1687–1767). Ta je svoje prve vzpodbude dobil prav pri stricu Francescu, kasneje pa skupaj z Giambattisto Piazzetto (1683–1754) in Giovannijem Battisto Tiepolom (1696–1770) močno zaznamoval beneško slikarstvo 18. stoletja.

Francesca Pittonija pa štejemo med predstavnike tako imenovanega beneškega tenebrizma, za katerega so značilni temnejša, rjavkasta barvna paleta ter močni kontrasti med svetlobo in senco. Njegov opus obsega tako biblijske kot mitološke motive in prizore iz antične zgodovine.

Več njegovih slik se je znašlo tudi na našem prostoru, umeščamo jih v prvi dve desetletji 18. stoletja. Takrat so nastale slike za plemiško družino Lanthieri v Gorici in Vipavi ter najverjetneje kar štiriindvajset slik, ki so nekoč krasile grad Planina pri Rakeku na Kranjskem. Prav tako se Pittonijeve slike omenjajo v Attemsovi vili v Podgori pri Gorici.

Ker je slikar tudi v bratovščini slikarjev v Benetkah (Fraglia dei pittori) med 1687 in 1712 označen kot odsoten, bi lahko domnevali, da je bil v tem času blizu naših krajev.

Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.