Kapela sv. Jurija ob ortneškem gradu je bila v 17. stoletju s svojo opremo celostna umetnina, bogat scenski prostor, biser nad zaselkom Ortnek. Kakor lahko presodimo zaradi ohranjenih topografskih zapisov, je bila notranja oprema kapele bogata, saj so jo sestavljali trije rezljani oltarji in prižnica iz srede 17. stoletja.
Iz ohranjene fotodokumentacije lahko sklepamo, da je bil celotni oltar, skupaj z manjkajočo zgornjo figuro sv. Mihaela, visok okoli sedem metrov. Oltarna arhitektura je kompozicijsko dovolj jasna. Predela je ravna s podstavki, ki rastejo iz menze. Oltarni nastavek nima ne kril ne krilne niše ali baldahina, stranska dela pa od zunaj navznoter zapolnjujeta dodatna polsteber (pilaster) in steber. Najpomembnejši del oltarja je glavna niša s sliko Sv. Jurij. Glavno nišo obdajata ravna stebra s korintskima kapiteloma. Nad stebroma, v višini segmentnega trikota, sta celopostavni kariatidni angelski figuri, ki nosita trikotno atiko, nad stranskima polstebroma pa je pomanjšano krilo. Ob kariatidnih angelskih figurah zapolnjujeta segmentni trikot krilati angelski glavici, zaključuje pa ga grb, katerega heraldična podoba danes ni več berljiva. Atika je sestavljena iz dveh delov. Nad preklado se dviguje trikotni zaključek z osrednjo sedečo angelsko figuro. Ob zgornjem delu trikotnega zaključka ob plitkih stebrih klečita celopostavni angelski figuri, proti sredini se ob njima ponovi motiv krilatih angelskih glavic. Nad drugo preklado, na pristrešku, stojita angelski figuri, med njima pa masivno hrustančevje obroblja sliko Bog Oče. Glavno nišo velikega oltarja zapolnjuje slika Sv. Jurij v boju z zmajem Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda, ki je danes v Narodni galeriji eno izmed ključnih del njene stalne zbirke.
Leta 1953 je bilo sklenjeno, da je propadajočo notranjo opremo ortneške kapele treba rešiti. Tako so jo naslednje leto pripeljali v Dolenjski muzej v Novo mesto, kjer je vse do leta 1999 ostala nedotaknjena. Tega leta so se v restavratorski delavnici Akademije za likovno umetnost lotili restavriranja oltarja, ki je bil dokončan leta 2001.
Oltar lahko zaradi močnega vzgona v višino, polihromacije in predvsem zaradi slik, ki jih je Geigerfeld datiral v leto 1641, datiramo v četrto desetletje 17. stoletja oziroma se ožje omejimo na leta med 1640 in 1645. Morda lahko za Hansom Georgom Geigerfeldom iščemo delavnico izučenih polihromatorjev in rezbarjev.