Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Franc Jožef I.
(sr. 19. stol.), porcelan, 57 x 34 x 33 cm
Na porcelanastem podstavku spredaj napis: Franz Jos. I.

NG P 549, Narodna galerija, Ljubljana
Kiparski portret cesarja Franca Jožefa I. v porcelanu je zasnovan po antičnih zgledih tako v drži kot tudi obleki, ki je podobna rimski togi, speti z broško na rami. Portret odstopa od sočasnih cesarskih portretov, predvsem slikarskih, na katerih je upodobljenec praviloma oblečen v paradno uniformo, okrašeno s številnimi odlikovanji.
Franc Jožef I. se je rodil 18. avgusta 1830 in že pri osemnajstih letih je na prestolu zamenjal bolnega strica Ferdinanda I. Leta 1854 se je poročil z bavarsko princeso Elizabeto (Sisi) in v zakonu, ki je bil le na videz romantično idealen, so se jima rodile tri deklice in sin – prestolonaslednik Rudolf. Ta je tragično preminil že v 31. letu življenja in čez devet let je bila tudi cesarica Sisi žrtev neuravnovešenega anarhista. Cesar pa je umrl 21. novembra 1916.
Sodbe zgodovinarjev o cesarju Francu Jožefu I. in njegovem vladanju so si različne, pač glede na to, s katerega zornega kota obravnavajo 68-letno vladanje poleg cesarice Marije Terezije gotovo najpriljubljenejšega Habsburžana. S svojim ugledom je kot patriarh povezoval cesarsko-kraljevo državo s petdeset milijoni prebivalcev v pisanem sklopu enajstih narodov. Bil je veličanstvo, ki je poosebljalo idejo o večni monarhiji, v kateri je vladal kot prvi uradnik in skrupulozno upravljal obsežno cesarstvo. Franc Jožef I. je bil monarh, ki ni samo kraljeval, ampak je tudi vladal. Čas njegovegavladanja je zaznamoval tehnični in kulturni napredek obsežnega cesarstva (gl. Cesar Franc Jožef I. (1830–1916), zadnji patriarh monarhične Evrope; ob 100. obletnici cesarjeve smrti, Odstiranja, Narodna galerija, 2016).


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.