Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Matevž Langus

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Slikarjeva žena
(ok. 1828), olje, platno, 89,5 x 66 cm

NG S 199, Narodna galerija, Ljubljana
Portret Langusove žene Ane Wiedenhofer, ljubljanske Nemke, je pendant Langusovemu avtoportretu. Obe sliki tradicionalno uvrščamo v leto 1828, v čas poroke. Svojih otrok nista imela, sta pa po zgodnji smrti Langusovega brata Janeza leta 1838 posvojila njegovi hčerki Marijo in Henriko. Zadnja je šla po Langusovih stopinjah in postala slikarka.
Dokolenski portret Ane Wiedenhofer kaže sedečo mlado žensko pri šivanju, obraz je obrnila h gledalcu. V nasprotju z mehkim senčenjem obraza je blago rute na ramenih in obleke togo naslikano. Na levi je mizica z drobnim tihožitjem s šivalnim priborom. Upodobitev pri hišnem opravilu poudarja usmerjenost časa v poudarjanje ženskih vrlin, med katere v meščanskem okolju sodijo zlasti vezenje, šivanje in podobne ročne spretnosti.
Langus je v podobni postavitvi portretiral še nekaj ljubljanskih meščank, namesto šivalnih pripomočkov najdemo v rokah upodobljenk večkrat tudi odprte knjige.




Pridobljeno 1933 (prevzem od NM)


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.