Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Ivan Zajec

(Ljubljana, 1869−1952)

Bakhantka s činelami
(1894−1896), bron, 46,5, x 23,5 x 21 cm
sign. l. sp.: Ivan Zajec

NG P 967, Narodna galerija, Ljubljana

Dionizove spremljevalke, menade oziroma bakhantke, so v mističnem zanosu divjega čaščenja, oblečene v živalske kože, okrašene z venci in opremljene z noži in kačami, zapuščale domove, blodile po gozdovih in soteskah ter ob svetlobi bakel divje plesale. Človeškega strahu niso poznale, pač pa so imele silno iracionalno moč, s katero so na vrhuncu zanosa ruvale drevesa s koreninami vred, trgale na kose ujete živali in celo otroke ter goltale njihovo krvavo meso.

"Da pomeni klasična mitološka snov pri tako izrazitem snovnem fabulistu poglavitno izrazno sredstvo, in ne samo zunanjo obliko pripovedovanja, se razume po sebi," je ob osemdesetletnici rojstva in razstavi del Ivana Zajca zapisal Fran Šijanec (Fran Šijanec, Ivan Zajec, Narodna galerija, Ljubljana 1949, str. 18). Mitološka motivika satirov in bakhantk je Zajca navduševala skozi vse ustvarjalno obdobje, od akademske kompozicije Prestrašeni satir (1894) do številnih majhnih, sproščenih in intimnih terakotnih plastik iz dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Med živahne kompozicije figur pri veseljačenju, plesu, gibanju in igranju na glasbila sodi tudi Bakhantka s činelami. Razgibana motivika pastirske idile, aktov, favnov in bakhantk ponazarja ekstazo, pobeg iz vsakdanjega življenja in zlitje s prvinskim divjanjem, ko se človek spusti v neznano, preda nagonom, strastem, čutom.

Dolgolasa, ovenčana bakhantka je upodobljena med plesom, ko je predse dvignila desno nogo in z zadovoljstvom na obrazu prisluhnila zvoku na dvignjeni roki pritrjenih činel – kymbalaBakhantka s činelami se tako ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno približuje Prestrašenemu satiru, zato bi lahko nastala v času Zajčevega dunajskega študija na specialki (1894–1896).



Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.