Serijo barvnih akvarelov beneških vedut je Zoran Mušič naslikal v letih 1947–1949, ko se je po dramatični izkušnji dachavskega interniranca vrnil v Benetke. Pod svoje okrilje sta ga sprejela slikar in ugledni profesor na likovni akademiji Guido Cadorin in njegova hčerka Ida; ta je pozneje postala Mušičeva življenjska sopotnica. Ida, tudi slikarka, mu je začasno odstopila svoj atelje in končno se je lahko sprostil in mirno slikal. Sam je zapisal: »Končno svetloba, sonce – povsod okoli. … Ali je res, da me nihče ne nadzoruje?«
Z zanj nenavadno živim koloritom je slikal beneške kanale, barke in mestne vedute v tehniki akvarela. To so na videz skromni eksperimentalni akvareli, v katerih se sprašuje, ali še zna uporabljati barve, kot bi preverjal, ali njegova slikarska roka še sledi občutju. Vsak dan je naslikal novo videnje mestne vedute. Robove podob je okrasil z naslikanimi okvirji, ki delujejo kot varovala krhke notranjosti. Tehnika akvarela mu je pomagala doseči vtis prosojne vizije beneških kanalov in bark.
V zbirki Ljubana, Milade in Vande Mušič so se ohranili pogledi na kanale z barkami, veduto Trga sv. Marka in mosta Rialto, kjer lahko na terasi lokala ob kanalu uzremo tudi slikarjev avtoportret.