Slika je iz serije poznih portretov žene Ide, Mušičeve muze in življenjske spremljevalke. Oba slikarja sta svoj zakon popolnoma podredila lastni ustvarjalnosti.
Doprsna podoba je naslikana v profilu, z zanjo značilno bujno rdečo pričesko. Kljub rahlo povešenemu pogledu je pred nami samozavestna upodobljenka, polna energije in vihravosti.
Starostni stil Zorana Mušiča je po kvaliteti osupljiv. Slikal je le še sebe, svojo osamljeno dušo in njena videnja, ženo Ido in njuno odtujenost v dvojnih portretih. Slikarski medij je obvladal do stopnje, ko ga je popolnoma podredil trenutnemu občutenju. Na platnu sta le še minimalna kolorit in barvni nanos, ki se zdi kot meglica rahla plast oljne barve, s katero je Mušič upodobil vizijo svoje življenjske sopotnice. Sam je dejal: »V svojih slikah želim napraviti vse iz ničesar.«