Serijo istrskih in dalmatinskih kraških zemelj je Zoran Mušič ustvari v času življenja v Parizu, ki je bil v petdesetih letih središče nefiguralnega in abstraktnega slikarstva v Evropi.
Po letu 1956 je lahko ponovno potoval v domovino in Dalmacijo. Tam je obudil otroške spomine na kraško zemljo in jo posnemal iz ptičje perspektive in od blizu, kot bi jo opazoval z mikroskopom. Igral se je z barvnimi učinki puste in ožgane prsti ali barvnih kristalov v istrskem kamnu. Kompozicije je tudi v tej seriji razvijal tako na slikah kot v grafičnih tehnikah. Z njimi se je najbolj približal abstraktnemu slikarstvu, ki pa v svojem bistvu ostajajo vedute kraške zemlje.
V tej dobi je bil Mušič eden vodilnih pariških grafičnih ustvarjalcev. Ustvarjal je v odlično opremljenih grafičnih ateljejih na Montmartru in se učil od tiskarjev z izjemnim znanjem in tradicijo. Med grafičnimi tehnikami je mojstrsko obvladal akvatinto, jedkanico in suho iglo.
S svojim ugledom in poznanstvi je odločilno pripomogel k pripravi prve mednarodne grafične razstave v Ljubljani leta 1955. Podprl je idejo Božidarja Jakca in v Pariz povabil Zorana Kržišnika, poznejšega direktorja Moderne galerije. V Parizu je živel tudi Veno Pilon in skupaj sta pridobila dela pomembnih umetnikov pariške likovne šole, med njimi Ossipa Zadkina in Pabla Picassa. Kljub temu da Mušič še ni dobil vizuma za obisk domovine, je odstopil grafične liste, ki so jih razstavili že na prvem bienalu v Ljubljani.
Mušič, G. D., 2010, kat. št.: 58