Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna.
Podprite nas
Umetnost na Slovenskem

Kiparstvo 19. in 20. stoletja

V zadnjih desetletjih 19. stoletja je na umetniško prizorišče v Sloveniji stopila nova generacija akademsko šolanih kiparjev, ki je postavila povsem nova merila kvalitete kiparskega ustvarjanja pri nas. Kiparstvo 19. stoletja v Sloveniji je bilo namreč določeno s počasnim odmiranjem baročne in obrtne rezbarske tradicije. Z Alojzijem Ganglom (Metlika 1859–Praga 1935) pa se uveljavi akademski realizem, ki je s številnimi javnimi spomeniki in portretno ter žanrsko plastiko vnesel nova oblikovna načela. Kaj kmalu se je realistični usmeritvi pridružilo kiparsko snovanje, ki se je zgledovalo po naturalizmu, Rodinu in tudi secesijskih likovnih lastnostih, tako da je v kiparstvu prvih desetletij 20. stoletja že moč opaziti številne smeri in sloge, ki pričajo o revitalizaciji slovenskega kiparstva. Večina teh umetnikov se je izšolala na dunajski likovni akademiji, kjer so si pridobili nova, včasih že vsaj delno modernistična izhodišča, s katerimi so skušali stopati v korak s sočasnim modernizmom v slikarstvu.

Alojzija Gangla lahko štejemo za začetnika obnove slovenskega kiparstva. Med leti 1885 in 1888 je študiral na dunajski Akademiji likovnih umetnosti in ustvaril prvi narodni javni spomenik pesniku Valentinu Vodniku (1887–1889). Pomembna je njegova kiparska okrasitev tedanjega Deželnega gledališča (zdaj Opera). Osnutek za kip Genij gledališča z začetka zadnjega desetletja 19. stoletja izhaja iz baročne slikovite tradicije, a so že pri tem kipu opazni vplivi J.-B. Carpeauxa in A. Rodina.

Portreta Frana Šukljeta (1886), ki je podpiral Gangla v času študija, in Josipa Stritarja (1894) sta značilna primera realističnega portretnega kiparstva, ki pa marsikaj še vedno dolguje baročnim načelom. S kipom Humoreska (Žid), nastalim med leti 1905 in 1910, je Gangl ustvaril hipno, slikovito impresijo figure, umeščene pred ozadje, ki nakazuje dinamično in razgibano podobo prostora. Verjetno se je pri tem delu zgledoval po M. Rossu, najpomembnejšem kiparju impresionistične smeri.

Alojzij Repič je najizrazitejši predstavnik akademskega realizma in je v zbirki zastopan s portretom Jurija Šubica (1908), eni izmed številnih upodobitev slovenskih umetnikov, ki jih je ustvaril ta kipar.

Med kiparji tega obdobja je eden najpomembnejših gotovo Ivan Zajec (Ljubljana 1869–1952), ki je po študiju na dunajski akademiji nadaljeval svojo dejavnost na Dunaju, kjer je tudi nastalo njegovo najbolj znano delo, spomenik Francetu Prešernu.

Kiparstvo Ivana Zajca je najštevilneje zastopano v zbirki Narodne galerije, v stalni zbirki pa je na ogled le izbor iz njegovega izredno obsežnega opusa. Za tega kiparja je značilno združevanje različnih slogov in preizkušanje v številnih žanrih. V njegovem kiparstvu so opazni tudi vplivi, ki jih je prevzel na študijskih obiskih Italije, Münchna in Pariza, kjer ga je navdušilo Rodinovo kiparstvo. Kip Prestrašeni Satir je nastal še v času dunajskega študija na specialki leta 1894 in je ustvarjen v neobaročnem akademskem slogu. Iz dunajskega obdobja je tudi monumentalni kip Adam in Eva oziroma Izgon iz raja (1896), ki izpričuje vplive italijanske renesanse.

Kip Kozakove sanje, z začetka tega stoletja, je že v novem slogu izvršena plastika, z melanholično noto, ki osrednjo figuro ovije v impresionistično podobo imaginarnega prostora. To delo je Zajec leta 1905 razstavil v pariškem Salonu. Zadnje Zajčevo delo v stalni zbirki je globoki relief Požar, nastal okoli leta 1910. V tem kipu se je Zajec očitno zgledoval po Rodinu in ustvaril delo, ki združuje slikovito, dinamično podobo gibanja s poudarjeno plastičnostjo in prostorskim vtisom.

Najpomembnejša umetniška osebnost te začetne generacije slovenskih kiparjev je prav gotovo Franc Berneker (Slovenj Gradec 1874–Ljubljana 1932), ravno tako študent dunajske akademije. Je edini kipar, ki se je udeležil znane razstave Savanov pri Miethkeju leta 1904, in avtor verjetno najlepšega javnega spomenika v Ljubljani, kipa Primoža Trubarja ob Prešernovi cesti.

Berneker je avtor, ki je že prestopil prag modernega izražanja in v marsikaterem delu presegel akademska izhodišča svojih učiteljev. V času po študiju, tja do prve svetovne vojne, je živel in ustvarjal na Dunaju, kjer se je seznanil tudi z umetnostjo belgijskega kiparja C. Meunierja, že pri študiju na akademiji pa so mu učitelji približali načela najpomembnejšega kiparja tega obdobja, A. Rodina. Tako je Berneker s svojimi deli uveljavil slikovit, moderen pristop k plastični formi, ki se že povsem podreja njegovi viziji in ekspresiji ter ne sledi več zgolj realističnemu posnemanju. Večina del v stalni zbirki je nastala v dunajskem obdobju tako, denimo, ljubek portret dveh deklic v marmorju, Zdenke Vidic in Mire Ban, nastal okoli leta 1907. Ženski portret oziroma t. i. Ženska glava, iz leta 1909, je v rodinovskem slogu izvršena busta, kar je razvidno iz jasnih, poenostavljenih form in pa značilne grobe obdelave spodnjega dela kipa, ki ustvarja kontrast in napetost z dovršeno modelacijo glave. Bronasti kip Portret deklice je eno najlepših Bernekerjevih del in se slogovno ravno tako opira na rodinovske vzore.

Skupina Žrtve, kip, ki ga je kipar leta 1906 izklesal v belem marmorju, je sodoben tako po obliki kot po motiviki, ki se veže na fin-de-sičclovsko občutenje trpljenja in tragike. Podobno temo je kipar izbral tudi za svoj najmonumentalnejši kip, Katastrofo oziroma Dramo, iz leta 1905. Ta kip, ki ga je Berneker še v mavcu predstavil tudi na številnih razstavah v tujini, je avtor prvotno naslovil Drama iz revolucije, kar nam natančneje pojasni temo figuralne skupine treh nedolžnih žrtev nesmiselnega, stihijskega nasilja. Podobna je motivika majhne bronaste skulpture Naplavljenca (nastala okoli leta 1903), pri kateri je Berneker izpričal svoj občutek za bravurozno modelacijo figur, predvsem pa je s to plastiko ustvaril eno najvidnejših umetnin modernističnega kiparskega izražanja pri nas, saj se je tu deskriptivnost realistične obdelave površine povsem umaknila slikoviti in razgibani snovnosti, pri kateri je tudi osnova reliefa pomensko povsem enakopravno izrazno sredstvo celote.

Svetoslav Peruzzi (Lipe na Ljubljanskem barju 1881–Split 1936) je le krajši čas svojega ustvarjalnega obdobja preživel v domovini, saj je od leta 1910 do smrti živel v Splitu. Študiral je med drugim na dunajski akademiji in kaj kmalu postal znan po spomeniku cesarju Francu Jožefu (1903, zdaj predelan v spomenik F. Miklošiču). Njegovo kiparstvo odlikuje umirjen realistični ton, tako v skulpturi Ležeči ženski akt (1904) kot v številnih portretih, med katerimi sta v stalni zbirki predstavljena portret slikarja Gvidona Birolle (1904) in portret Primoža Trubarja (1907). Simbolizem v svoji secesijski inačici pa je poglavitna slogovna lastnost reliefa Ljubimo se, ne vdajmo se, iz leta 1903.

Najmlajši med kiparji, katerih dela reprezentirajo ustvarjanje v Sloveniji do prve svetovne vojne, je Lojze Dolinar (Ljubljana 1893-Ičići pri Opatiji 1970), ki je svoj osebni slog, zlasti pod vplivom I. Meštrovića, dokončno razvil šele v obdobju med obema vojnama. V naši zbirki je njegov bogati opus zastopan z dvema zgodnjima skulpturama, Skupino z enorogom (1913) in soho Slepi (1912), ki je že povsem moderno delo, pri katerem je forma v celoti podrejena kiparjevi ekspresiji.

Tomislav Vignjević 

Mateja Breščak