V likovni umetnosti so cvetlice
najlepše upodobljene na tihožitjih, kjer umetniki rezano cvetje postavijo v
vaze in v središče upodobitve. V 19. stoletju, ko so slikarji neposredno v
naravi barvno in oblikovno študirali motive, so na njihova platna s prizori
krajine zašla tudi makova polja in motivi vrtov z različnim cvetjem. Naravne
kontrastne barve makov so bile idealen likovni motiv za impresioniste in
postimpresioniste, ki so jih radi uporabljali kot barvni in kompozicijski
poudarek. Med najbolj znanimi so makova polja Clauda Moneta (1840−1926) in
Vincenta van Gogha (1853−1890), ki sta krajino slikala s perspektive
sprehajalca v naravi. V van Goghovem poznejšem obdobju se pod vplivom japonske
umetnosti, posebej lesorezov Utagawa Hiroshiga (1797−1858), zadnjega mojstra t.
i. tradicije ukiyo-e (1670–1868), kar bi lahko prevedli kot »podobe
minljivega sveta«, pojavljajo tudi manjši
izseki iz narave, bližnje in detajlne študije rastlin. Ta stil je na evropsko
umetnost vplival z nenavadnimi izrezi in kompozicijo, z jasno konturo in
ploskovitostjo, močnimi barvnimi kontrasti brez modeliranja s svetlobo in senco
ter vzorčenjem s poudarkom na ritmu linij, ornamentu, ponavljanju oblik in
dekorativni organizaciji površine. Tako se od druge polovice 19. stoletja pri
mnogih umetnikih pojavljajo bližnji pogledi na naravo, kakršen je tudi na slikiMaki Mateja Sternena (1870−1949).
Nasprotno kot na tradicionalnem
cvetličnem tihožitju, ki ga na pričujoči razstavi zastopata Ivan Vavpotič
(1877−1943) s turškimi maki in Fran Tratnik (1881−1957) s poljskimi maki,
Sternenovi maki rastejo v prvem planu neposredno iz spodnjega roba upodobitve.
Gledamo jih od blizu, frontalno, skorajda v vsej njihovi pojavnosti, razen
korenin, kot bi opazovali botanično ilustracijo. Upodobitev na prvi pogled
zavaja, da morda opazujemo izsek makovega polja, a umetna osvetlitev in
kompozicija kažeta, da je slika najverjetneje nastala v ateljeju.
Sternenovi maki ne rastejo med
žitom in travami, niti jih ne spremlja drugi najbolj razširjeni plevel –
plavica, ampak perunike v prevladujoči beli barvi. Ob pozornem opazovanju
ugotovimo, da je naslikan t. i. turški mak v družbi z bradatimi perunikami. Obe
cvetlici sta okrasni trajnici evropskih vrtov in njuno sožitje je povsem
mogoče. Visoki turški mak z velikimi in vpadljivimi cvetovi lepo uspeva med
nižjimi perunikami, ki so redko posajene. Bradate perunike so zanimive tudi
zaradi bele barve, ki so jo botaniki dosegli z načrtnim križanjem različnih
vrst, saj je sicer njena najznačilnejša tradicionalna barva modrovijolična ali
lila.
Turški mak nima specifične
simbolike, ampak si jo deli z vsemi maki. Poljski maki, ki so na žitnih poljih
našli svoj idealni bivalni prostor, saj za svojo rast potrebujejo preorano
zemljo, se v najstarejši antični tradiciji povezujejo z Demetro, boginjo
poljedelstva, žetve in plodnosti. Številčna semena poljskega maka so tako
trpežna, da lahko leta preživijo v zemlji opuščenih polj, kjer čakajo na
ponovno obdelovanje za nov razvoj. V sodobnem času pa make večinoma razumemo
kot spominske cvetlice za padle vojake v vojnah in oboroženih spopadih. Ta
simbolika se je razvila po prvi svetovni vojni predvsem v državah Commonwealtha in se nanaša na pesem Na
flandrijskih poljih iz leta 1915, kjer so omenjeni maki, ki so zacveteli
med grobovi padlih vojakov in jih lahko razumemo tudi kot zmago življenja nad
uničenjem. Neodvisno od kakršnekoli simbolike, ki je bila skozi zgodovino
pripisana makom, pa ostaja neizpodbitno, da navdušujejo na poljih in vrtovih
ter nabrani za kratek čas tudi v domovih. Poleg slikarjev so navdihovali tudi
ustvarjalce pisane besede, predvsem pesnike, ki so jih vnesli v svoje verze o
minljivosti in hkrati o moči ljubezenskih čustev.
Sternenovi Maki so dobili svojo uresničitev tudi v sodobni slovenski literaturi. V istoimenski
zgodbi v knjigi Bližina na recept pisateljice Helene Šuklje se ta
Sternenova slika pojavi v središču pripovedi o vedno zanimivih in
zapletenih medčloveških odnosih.