Johannes Vermeer: Mlekarica, 1658 (delo je včasih poimenovano tudi Dekla v kuhinji). Foto: EPA
Johannes Vermeer: Mlekarica, 1658 (delo je včasih poimenovano tudi Dekla v kuhinji). Foto: EPA

Amsterdamski muzej je znal iztržiti ključno prednost razstave cenjenega predstavnika nizozemskega 17. stoletja – izmed nekaj manj kot 40 slik, ki ji strokovnjaki pripisujejo slikarju, jih bodo na ogled postavili kar 28. S tem gre za najobsežnejšo retrospektivo tega umetnika doslej, česar niso pozabljali omenjati ob naznanilu vsake nove posoje za postavitev. Ob tem so skoraj na mesečni ravni javnosti predstavljali izsledke študij, ki so spremljale konservatorsko-restavratorske posege posameznih del.

Johannes Vermeer, Dekle ob odprtem oknu bere pismo, 1657. Foto: EPA
Johannes Vermeer, Dekle ob odprtem oknu bere pismo, 1657. Foto: EPA

Kuratorji razstavo, ki jo odpirajo 10. februarja, na ogled pa bo do 4. junija, napovedujejo kot "edinstveno priložnost", kar se ne zdi pretirana oznaka, saj tako veliko del iz slikarjevega opusa ni najlažje zbrati na enem mestu. Vermeerjeve slike so si izposodili v muzejih in zasebnih zbirkah iz sedmih držav, med drugim iz Narodne galerije v Londonu, Louvra v Parizu in Narodne galerije v Dublinu. Nekatere umetnine pa prihajajo iz Berlina, New Yorka in Tokia.

Rijksmuseum se ponaša s štirimi Vermeerji, ki bodo seveda vključeni v razstavo. Umetnikovo morda najbolj znano sliko Dekle z bisernim uhanom pa bo posodil muzej Mauritshuis v Haagu.

Slikar, ki zna ustaviti čas
"Vermeer zna ustaviti uro,
" je ob bližajočem se odprtju razstave dejal generalni direktor Rijksmuseuma Taco Dibbits. "Ustvari občutek, da smo tam, z naslikano osebo, v tisti sobi in da se je čas ustavil. In čas, še posebej danes, je tisto, po čemer vsi hrepenimo," njegove besede navaja Guardian.

Leta 1632 rojeni Johannes Vermeer spada med večje uganke nizozemskega slikarstva. Slikarja, ki ga ob Halsu in Rembrandtu uvrščamo v veliko nizozemsko trojico 17. stoletja, je likovni kritik Thoré Bürger v drugi polovici 19. stoletja poimenoval za uganko iz Delfta, saj se z izjemo del za njim ni kaj dosti ohranilo. Nikjer ni nobenih zapisov, nobenih pisem. V času svojega življenja Vermeer ni dosegel večje slave, kar je lahko tudi posledica tega, da je v sicer pretežno protestantski deželi pri starosti 21 let sam prestopil v katolištvo.

Večina del, ki jih poznamo, je nastala med letoma 1655 in 1670. "To je umetnik, ki je ustvaril 45, morda 50 slik. Od teh jih poznamo 37, in ko jih je skupaj 28, imamo zabavo, za katero upaš, da bodo nanjo prišli vsi povabljeni. No, v bistvu je večina tudi prišla," je še dejal Dibbits.

Dekle s flavto, okoli 1665–1675. Foto: Wikipedia
Dekle s flavto, okoli 1665–1675. Foto: Wikipedia

Prva ideja za razstavo se je porodila, ko je postalo jasno, da se bo leta 2023 zaradi prenove zaprla Frickova zbirka v New Yorku, ki ima tri Vermeerje, a jih nikoli ne posoja drugim muzejem. Prav zaradi prenove so lahko naredili izjemo. Od tako rekoč vseh znanih Vermeerjevih del jih bo manjkalo le okoli devet. Od teh je bilo eno delo leta 1990 ukradeno v Bostonu, slika, ki jo ima Metropolitanski muzej v New Yorku, se ne posoja zaradi zahtev zapuščine. Še eno sliko imajo v Louvru, a so jo posodili drugam, večina preostalih pa je preveč krhkih za transport.

Nove atribucije
Lani je Rijksmuseum predstavil izsledke študije, po kateri naj bi tri dela sicer vprašljive avtentičnosti pripisali Vermeerju. Med temi je bila največje presenečenje slika z naslovom Dekle s flavto, saj je še oktobra lani Narodna umetnostna galerija v Washingtonu izrazila dvom, da bi šlo za pravega Vermeerja, in trdila, da je verjetno delo neznanega sodelavca. Dibbits to komentira z besedami, da tudi glede Rembrandta ni enotnih mnenj, pa imajo strokovnjaki na voljo več kot 300 del za primerjavo. "Pri tako malo razpoložljivih delih se iz istih podatkov potegnejo različni sklepi. Atribucija ni naravoslovna znanost," pravi.

Johannes Vermeer, Pogled na Delft, ok. 1660–1661. Foto: EPA
Johannes Vermeer, Pogled na Delft, ok. 1660–1661. Foto: EPA

Analize, ki so jih opravili v sklopu konservatorsko-restavratorskih posegov, so pokazale tudi veliko bolj sproščeno potezo slikarja, ki je doslej slovel prav po izjemno natančni tehniki, čemur se pripisuje tudi razlog, da je zaradi posledične zamudnosti naslikal razmeroma malo del. Vermeer je sicer znan po jasnih, umirjenih interjerjih, ki jih slika s pozornostjo do detajla in smislom za mehko, poetično svetlobo.