Za vse generacije

Ali ste vedeli, da najbolj uspešno slovensko slikarko Ivano Kobilca (1861-1926) poznamo tudi po drugih imenih? V krstni knjigi je Kobilčino ime Johanna Maria, na svoje slike pa se je podpisovala I. Kobilca. Prijateljica Rosa Pfäffinger jo je v svojem pariškem dnevniku poimenovala Wera Slowenk, medtem ko jo je med večletnim bivanjem v Sarajevu (1897-1905) druščina prijateljev slikarjev klicala z vzdevkom alter Ivan v smislu 'Ivan, stara sablja'. 

Ivana Kobilca je poletje leta 1892 preživela v Barbizonu blizu Pariza. Vasica ob fontainebleaujskem gozdu je bila sredi 19. stoletja pomembno zbirališče francoskih in tujih pleneristov – slikarjev, ki so slikali na prostem, v naravi (iz francoskega izraza 'en plein air'). V Barbizonu je naslikala delo Otroci v travi (1892), ki z realistično obravnavo svetlobe in hkrati idealistično podobo otrok, zavzetih v svojem početju, predstavlja zgled modernega 

Leta 1914 je prva svetovna vojna Kobilco pregnala iz Berlina v rodno Ljubljano. Po več kot treh desetletjih v tujini je do svoje smrti leta 1926 v zavetju svojega ateljeja slikala portrete, občasno ilustrirala, največ časa pa je posvetila ustvarjanju cvetličnih tihožitij. Teh je naslikala toliko, da po njenih besedah niti sama ne bi več vseh prepoznala. Čeprav je po akademski hierarhiji žanrov tihožitje spadalo na samo dno slikarskih nalog, je bila Kobilca na svoja tihožitja izjemno navezana in zdi se, da je bilo slikanje rož zanjo zaseben obred, ki jo je pomirjal.

Mici Čop (roj. Kessler) je bila skupaj z mamo in sestrami duša t.i. Kesslerjevega salona. Ljubljanska meščanska družina Kessler je med leti 1907 in 1914 na svojem domu gostila številne intelektualce in predstavnike slovenske moderne. Tudi Kobilca je v obdobju, ko je sicer živela v Berlinu, zahajala k njim, ko je bila v domačem mestu. Pozneje jih je tudi portretirala: Mici, v katero je bil nesrečno zaljubljen Ivan Cankar, o čemer pričajo številna pisma in knjižna posvetila, pesnika Otona Župančiča in njegovo ljubezen, Micino sestro Ani Župančič (roj. Kessler), pa eno izmed prvih slovenskih pianistk Dano Kobler ter nenazadnje svojo nečakinjo Miro Pintar, ki je Kobilco spoznala s krogom intelektualcev Kesslerjevega kulturno-literarnega salona. 

Leta 2014 smo v Narodni galeriji izdali slovenski prevod avtobiografskih zapisov slikarke Rose Pfäffinger z naslovom Pariški bohemi. V knjigi lahko preko slikarkinih dnevniških zapisov med letoma 1889 in 1895 sledimo dogajanju v Parizu, kjer je Ivana Kobilca nekaj časa živela skupaj z Roso, slikarko Mario Slavono in nihilistom Willyjem Gretorjem, s katerim sta imeli otroka tako Rosa kot Maria. Dnevnik tako ne razkriva le eksperimentalnega življenjskega sloga njihove bohemske stanovanjske skupnosti, kjer so med drugim prakticirali vegetarijanstvo, svobodno ljubezen in poveličevali ničejanske ideale, temveč odstira tudi pogled na problematiko umetnic in ženske emancipacije konec 19. stoletja. 

V Münchnu – ''Atenah na reki Izar'' – je Kobilca obiskovala tečaj anatomskega risanja pri kiparju Christophu Rothu in zasebno damsko šolo nemškega realističnega slikarja Aloisa Erdtelta (1851-1911). Erdtelt se je pri uporabi barv in psihološkem načinu portretiranja zgledoval po flamskih in nizozemskih mojstrih 17. stoletja, še posebej po Rembrandtu. Pri poučevanju je zagovarjal študij človeške fiziognomije, kar je v Kobilčinem opusu lepo razvidno tudi s portretne študije Žena z ruto (ok. 1885), ene izmed mnogih študij žensk z izrazitimi obraznimi potezami iz Kobilčinega münchenskega obdobja. 

Kobilčina sestra Fani, oziroma Frančiška (1870-1899), je bila brez dvoma slikarkin najljubši model. »Na razstavi Ivana Kobilca. Slikarija je vendar nekaj lepega …« smo razstavili štiri njene upodobitve – na ovalnem portretu iz münchenskega obdobja, na priljubljeni sliki Poletje, sedečo v pastelno rožnati obleki na portretu, ki je Kobilčine sodobnike osupnil z drznim ozkim formatom, gole roke samozavestne mladenke pa so povzročile cel škandal; nazadnje pa v zelenkasto-modri obleki, kjer deluje povsem krhko. Resen izraz na njenem bledem obrazu vzbuja slutnjo njene žalostne usode – Fani je namreč po hudi bolezni umrla pri komaj 29-ih letih, Kobilca pa je portret svoje sestre končala le nekaj let pred tem.

Willy Gretor (1868-1923) je bil nemško-danski slikar in zbiralec umetnin, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot eden prvih kupcev van Goghovih slik. Življenje Ivane Kobilca je najbolj zaznamoval leta 1891 v Parizu, ko se je vanj zaljubila, medtem ko je on ljubimkal z drugimi ženskami. Otroka je imel s slikarko Mario Slavono in kasneje tudi s Kobilčino dobro prijateljico Roso Pfäffinger. Ravno Rosa je financirala življenje v bohemski umetniški komuni, katere idejni vodja je bil Gretor, velik zagovornik ničejanskih idealov in spreten manipulator. Z Rosino dediščino je kupoval umetnine in denarno podpiral velika literarna imena, kot sta August Strindberg in Knut Hamsun. Njihovo življenje v skupnem pariškem stanovanju so tako zaznamovali razuzdanost, razsipnost, ljubosumje in ponižanje, zaradi česar je Kobilca iz francoske prestolnice po letu in pol odšla.

Mladenka, ki z dlanjo na prsih zamišljeno zre proti svetlobi, deluje skoraj religiozno.  Odsotnost očitnih krščanskih simbolov, pa tudi nekaj neznatnih podrobnosti, kakor je prebodena ušesna mečica, nas spomnijo, da pred nami stoji ''samo'' model. Doprsna profilna podoba dekleta v preprosti prosojni čepici s krajci, zavihanimi pri ušesih, je zgled svetlobne študije. Kobilca je portret naslikala leta 1886, ko je že pet let živela v Münchnu.

Portret dekleta v beli obleki je delo slikarke Ide Künl (1853-1926), pri kateri je Ivana Kobilca v Ljubljani pridobila prvo znanje risanja in slikanja. Ida se je slikarstva učila pri očetu Pavlu Künlu, avtorju idilične vedute zasneženega Ribjega trga v Ljubljani, ki je na ogled v stalni zbirki Narodne galerije. Slikanja se je učila tudi pri Henriki Langus, nečakinji bidermajerskega slikarja Matevža Langusa, po Idinem zgledu pa je tudi Kobilca za preživetje učila slikati dekleta iz premožnejših družin v Ljubljani. 

Ivana Kobilca je svojega šestinšestdesetletnega očeta Jakoba (1820-1899) naslikala v toplih zemeljskih barvah, značilnih za njeno münchensko obdobje. Jakob Kobilca je bil trgovec in obrtnik, izučen v dežnikarstvu, kolarstvu in krznarstvu. V njegovi prodajalni dežnikov in solnčnikov v Ljubljani je Kobilca pridobila občutek za tkanje socialnih stikov, za podjetnost in za skrbno porabo vsakega krajcarja in goldinarja. Tudi pogum za pot v neznano je verjetno podedovala po svojemu očetu - Jakob se je namreč v mladosti z duhovnikom Luko Jeranom podal na misijonsko pot do Afrike, kasneje pa je ravno on komaj šestnajstletno Ivano peljal po dunajskih galerijah, ki so jo tako navdušile, da se je zatrdno odločila postati slikarka. 

Gubice okoli oči, lasje, ki se na čelu redčijo, tanka plast umazanije za nohti in ustnice, ki razkrivajo, da gospa nima več zob… Kobilca je ''mamico kavopivko'' naslikala z realizmom, ki se po mojstrstvu kosa z Rembrandtovimi portreti. Njen topel nasmešek, ki nam v spomin prikliče vonj pravkar skuhane kave, sporoča preprosto življenjsko resnico - da se sreča skriva v majhnih stvareh. Slika ni priljubljena le med obiskovalci Narodne galerije, temveč je bila izjemno ljuba tudi Kobilci sami, saj Kofetarice po svoji prvi razstavi leta 1889 ni nikoli dala na prodaj.

Ivana Kobilca se je rodila leta 1861 v Ljubljani. Poosebitev svojega rojstnega mesta je po naročilu župana Ivana Hribarja (županoval je med leti 1896 in 1910) za sejno dvorano ljubljanskega rotovža naslikala leta 1903. Monumentalen, skoraj tri metre dolg izvirnik, je tam še danes na ogled. Alegorija prikazuje predstavnike različnih slovenskih pokrajin s tipičnimi lokalnimi darovi, kako se obračajo k svetlolasi lepotici Ljubljani - narodnemu središču in kulturnemu žarišču slovenskih dežel. 

Mira Pintar (1891-1980) je bila hčerka Kobilčine sestre Marije in literarnega zgodovinarja Luke Pintarja. Mira, ki je bila prav tako kot Kobilca slikarka, je svojo teto leta 1913 obiskala v Berlinu in nekaj časa počitnikovala pri njej. Bolehni Kobilci, ki je takrat v Berlinu živela že sedem let, je obisk nečakinje pomagal, da je ponovno začela slikati ambicioznejše slike in misliti na razstave. Portret Mire Pintar je tako njeno najboljše delo iz berlinskega obdobja, žal pa je Kobilčin novi zagon že leto kasneje ustavila prva svetovna vojna, zaradi katere se je morala vrniti v Ljubljano.

Čeprav danes govorimo predvsem o Kobilčinih uspehih, nam je slikarka lahko vzor vztrajnosti predvsem zato, ker je v svoji karieri doživela tudi številne neuspehe. Kljub večkratnih zavrnitvah na pariškem Salonu, ji je uspelo tam razstavljati kar trikrat. Prav tako je bila med osmoljenci natečaja za poslikavo stropa dvorane ljubljanske opere, v njen prid pa se ni izšel niti razpis za poslikavo stropa današnje Zlate dvorane Narodnega doma. Ena izmed najlepših dvoran Narodne galerije tako do danes ostaja neposlikana. 

V času Kobilčinega šolanja v Münchnu so bili za slikarske modele iskani tudi ljudje temnejše polti. Kolonializem 19. stoletja je botroval vrhuncu orientalizma v slikarstvu, pod okriljem katerega so slikarji po zgledu francoskega romantičnega slikarja Eugèna Delacroixa preučevali značilnosti neevropskih kultur, temnopolte obraze pa obravnavali kot slikarski problem. Vtis skrivnostne eksotike so orientalisti ustvarili z uporabo turbanov in drugih kostumov, Kobilca pa je pri tem podobno kot Anton Ažbe s sliko Zamorka uspela preseči le površinsko preučevanje neevropskega izgleda in pri svojih portretirancih ujeti tudi njihovo individualnost in človeškost.

Kobilčina mama Marija Škofic je bila rojena v gorenjski vasici Podbrezje. Tja se je Kobilca z veseljem vračala tudi med večdesetletnim bivanjem v tujini. Svojo največjo mojstrovino, sliko Poletje, je ustvarjala tekom dveh poletij, med počitnicami vračala v varno družinsko okolje Podbrezij. Pri slikanju idilične podobe mlajše sestre Fani, bratranca Janeza in sestrične Katrice med pletenjem cvetličnega venca si je Kobilca pomagala tudi s fotografijo, ki je bila umetnikom dobrodošel pripomoček. 

Ivana Kobilca je leta svojega ustvarjanja v Münchnu (1881-1890) preživela v družbi slikarke Rose Pfäffinger (1866-1949), bogate dedinje konzula v Damasku. Roso, ki je sicer odraščala v Trstu, je Kobilca poznala že iz Podbrezij, kjer so imeli Pfäffingerji počitniško vilo. V Münchnu sta skupaj obiskovali t.i. ''Damenakademie'' – zasebno slikarsko šolo za ženske, kjer so slikarke lahko slikale tudi po golih modelih, kar jim na državnih akademijah v tistem času ni bilo dovoljeno. Prav Rosa je svojo prijateljico povabila v Pariz, kjer je Kobilca skupaj z njo, slikarko Mario Slavono in nihilistom Willyjem Gretorjem živela v nekakšni komuni. Njihovo življenje je Rosa popisala v svojem avtobiografskem poročilu. 

Ivana Kobilca se je na Salon du Champ-de-Mars v Parizu uvrstila v letih 1891, 1892 in 1897. Pri tem jo je tudi ob zavrnitvah, kakršno je na primer doživela na Salonu leta 1895, spodbujal francoski simbolistični slikar Pierre Puvis de Chavannes, pri katerem se je v času svojega bivanja v Parizu pogosto mudila. Leta 1891 sta se na Salon uvrstili sliki Likarice in Poletje, leto zatem pa je razstavila še sliko V lopi (Sestrici), kjer je podobno kot na Poletju naravo naslikala s sproščeno potezo, medtem ko je z monumentalnostjo obeh figur ustvarila čustveno nabito podobo zasanjanih deklic. 

Jurij Šubic (1855-1890) je bil pred Ivano Kobilca edini slovenski umetnik, ki je razstavljal na pariškem Salonu. To mu je uspelo leta 1883, ko je bila na Salon uvrščena njegova slika Pred lovom, ki jo je umetnik naslikal med bivanjem v Normandiji, kjer se je ukvarjal s študijem svetlobe. Tako je bil eden izmed naših pionirjev plenerističnega slikarstva, s čimer je vplival tudi na Kobilco. Slikar je bil tudi Jurijev brat Janez Šubic (1850-1889), s katerim sta se Jurij in Ivana družila med njenim nekajmesečnim bivanjem na Dunaju.

Dunaj je bil prva evropska prestolnica, v kateri je tekom svoje slikarske kariere živela Kobilca. Tja se je odpravila leta 1881 in še ne 20-letna nekaj mesecev preživela v dunajskih galerijah, kjer je kopirala stare mojstre. Na razstavi »Ivana Kobilca. Slikarija je vendar nekaj lepega …« sta bili na ogled njeni kopiji cvetličnega tihožitja po nizozemski slikarki Rachel Ruysch (1664-1750) in portreta beneškega prokuratorja Contarinija. Slednjega je v izvirniku naslikal beneški baročni slikar Domenico Tintoretto (1560-1635), sin svetovno znanega slikarja Jacopa Tintoretta. Kopijo istega portreta je ustvaril tudi Ferdo Vesel, s katerim se je Kobilca družila v avstrijski prestolnici.

Tri svetlolase otroke, ki so se zbrali okoli vodnjaka, je Kobilca naslikala leta 1889 v Ilirski Bistrici in se z njo preizkusila v novejših likovnih pristopih po zgledu Fritza von Uhdeja (1848-1911). Ta ugledni nemški slikar je na njeno ustvarjanje vplival predvsem s svojimi kompozicijskimi rešitvami in številnimi podobami otrok, ki jih je rada slikala tudi Kobilca. Le nekaj let kasneje je bil Uhde eden izmed začetnikov in glavnih predstavnikov münchenske secesije, gibanja mlajših umetnikov, ki so se uprli starim vzorcem slikanja, razstavljanja in prodaje umetnin.

Med bivanjem v Münchnu v osemdesetih letih 19. stoletja si je Kobilca atelje delila tudi s prijateljem Ferdom Veselom, s katerim sta bila nekaj časa celo par. Na Veselovi sliki Slepe miši lahko tako opazimo prav takšno skodelico, kot jo v rokah drži Kobilčina Kofetarica, oba pa sta naslikala tudi isti motiv žensk pri likanju. Med počitnicami sta se skupaj redno vračala domov. Na potepih po Gorenjski, kjer se jima je pridružil zbiralec starin Josip Nikolaj Sadnikar, sta v skicirko ali na manjša platna hitro ujela kak preprost kmečki motiv. 

Leta 1890 je Ivana Kobilca kot prva med slovenskimi umetniki pripravila samostojno razstavo v Zagrebu. Tam je bivala tri mesece, atelje v mestu pa ji je našel Josip Stare, prek katerega je spoznala tudi škofa Josipa Juraja Strossmayerja. Vodja vplivne škofije v Djakovu in velik mecen je portret pri slikarki naročil, ko je živela v Bosni in uspešno portretirala sarajevskega škofa Stadlerja. Ker 84-letni Strossmayer Kobilci ni hotel pozirati, si je slikarka pomagala s fotografijo in opazovanjem škofa med njegovim delom. Škof je Kobilco večkrat podprl. Pred odhodom v Pariz ji je na primer napisal več priporočilnih pisem, prispeval pa je tudi denar za sliko Slovenija se klanja Ljubljani v ljubljanski mestni hiši.

Ivana Kobilca je ena izmed prvih modernih slikark, ki se je kot ženska uspela uveljaviti v poklicu, ki je bil v njenem času še vedno tradicionalno moški. Kljub pomanjkanju akademske izobrazbe, krhkemu zdravju, občutljivosti za kritiko in občasni prenagljenosti, se ni predala. Za seboj je pustila skoraj štiristo slik in neverjeten zgled tega, kako slediti svojim sanjam. Ko jo je nekaj let pred smrtjo obiskal umetnostni zgodovinar Stanko Vurnik, je svojo zgodbo sklenila takole:''Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.''