Za vse generacije

Kadar vidimo upodobljenca od nog do glave, je pred nami CELOPOSTAVNI PORTRET. Takšen portret je najprej zahteval večje mere in več umetnikove spretnosti, bil pa je tudi dražji. Zato je v vseh pogledih odseval imenitnost in pomembnost upodobljenca.

Slikarjev najpomembnejši pripomoček je čopič. Uporablja ga za nanašanje barv na podlago. Izdelan je iz živalskih dlak, lahko pa tudi iz rastlinskih ali umetnih vlaken. Umetniški čopiči so različnih velikosti in oblik, vsak pa je oblikovan za poseben namen. Čopič je lahko po obliki okrogel, ploščat, ovalen, pahljačast, pa še kaj drugega.

Kipar naredi kip iz večjega kosa materiala. Za oblikovanje uporabi DLETO. To je pripomoček, ki ima na eni strani lesen ali kovinski ročaj, na drugi pa rezilo s posebno oblikovanim ostrim robom, s katerim obdeluje trde materiale, kakor so les, kamen in celo kovina. Z njim odstranjuje dele, ki so pri kipu odveč. Kipar mora biti zelo pazljiv, da z dletom ne odstrani prevelikega kosa lesene klade ali kamnitega bloka.

S freskami so nekoč olepševali notranje in zunanje stene cerkva, samostanov, hiš, gradov … Poslikave so bile sestavljene iz cvetličnih ali geometrijskih vzorcev, včasih pa so pripovedovale zanimive in poučne zgodbe. Ime te tehnike – freska – izvira iz italijanske besede fresco in pomeni svež. Naslikana je namreč na svež, še moker omet. Slikarju, ki izdeluje freske, pravimo FRESKANT. Biti mora hiter in spreten, saj se omet hitro suši.

Naloga nas vseh je, da po svojih najboljših močeh varujemo kulturno dediščino. Z vsemi umetninami moramo ravnati spoštljivo in pazljivo. Galerija hrani mnogo umetnin. Tiste, ki niso na ogled obiskovalcem, so pospravljene v skrbno varovanih podzemnih prostorih. Takšno skladišče imenujemo galerijski DEPÓ. Da bi predmete čimdalj ohranili v prvotnem stanju in nepoškodovane, jih razstavljamo in hranimo v njim primernih razmerah.

Tudi slikarji in kiparji so radi upodabljali jabolka. Pritegnila jih je skladna oblika ali barva sadeža. Največkrat pa je zbudil njihovo zanimanje simbolični pomen jabolka. Ker v latinščini beseda malum pomeni jabolko, lahko pa tudi zlo, so svetopisemsko drevo spoznanja povezali z jablano, jabolko pa je postalo prepovedani sadež. V zvezi z Adamom in Evo nas jabolko spominja na izvirni greh in na človeško slabost. Kadar pa ga vidimo v Marijinih ali Jezusovih rokah, pomeni odrešitev in osvoboditev človeka.

Pred izumom fotografije sta bili risanje in slikanje edini način, kako ujeti in ovekovečiti okolico. Slikarji so ponavadi to, kar jih je v naravi navdušilo, najprej narisali v manjši zvežčič – SKICIRKO, nato pa so v svojem ateljeju z barvami naslikali večjo sliko. Če so v skicirko risali s svinčnikom, so ob krajini včasih zapisali še, kakšne barve bo treba uporabiti pri slikanju.

Slikarske lopatice so pripomočki, s katerimi mešajo barve na paleti. Nekateri slikarji z lopaticami kar nanašajo barve na slikarsko podlago. Za slikanje z lopatico mora biti barva precej gosta. Najbolj primerne so oljne in akrilne barve. Slikarska lopatica je po obliki bolj podobna žlici kakor lopati, vendar ni ukrivljena kakor žlica, ampak ploščata. Narejena je iz jekla, ročaj pa je lesen. Lopatica ima zelo tanek in prožen jeziček.

Vsak predmet lahko opazujemo in ga narišemo z različnih strani. Od zgoraj ga namreč vidimo drugače, kakor če ga pogledamo od spredaj ali pa od strani. Kadar predmet gledamo od zgoraj in ga tako tudi rišemo, imenujemo takšno risbo TLORIS. STRANSKI RIS je risba predmeta, ki ga gledamo in rišemo od strani. Risba pogleda na predmet od spredaj pa je NARIS.

Navadno ima vsaka slika vsaj en okvir. To je OKRASNI OKVIR, ki se prilega robovom slike. Okvir je naprej zaščita, obenem pa daje sliki bolj slavnosten videz. Okvirji so največkrat izrezljani iz lesa, okrašeni z različnimi vzorci in pozlačeni. Nekatere slike v galeriji imajo še danes okvirje, kakor so jim jih izbrali mojstri slikarji sami. Slike na platnu imajo še drug okvir, rečemo mu slepi okvir ali PODOKVIR. Takšno ime ima, ker ga s sprednje strani ne vidimo, saj je skrit pod platnom.

Slikarjem bi lahko rekli prostorski čarovniki. Na površini platna, ki ga moremo izmeriti le v višino in v dolžino, jim uspe, da nas prepričajo: vidimo predmete, naravo ali ljudi, ki imajo tudi tretjo razsežnost, globino, in so med seboj povezani v prostoru. Kako nam le morejo PRIČARATI PROSTOR? Kaj naredijo, da nekaj na sliki vidimo blizu ali daleč? Osnovni slikarski trik se imenuje PERSPEKTIVA. Slikarji so perspektivo najprej preučili v naravi, saj je perspektiva naravni pojem. Ugotovili so, da se predmeti z oddaljenostjo od mesta opazovanja navidezno zmanjšujejo.