Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Osbalt Kitell

(deloval v 2. četrtini 16. stol.)

Mučeništvo sv. Andreja II
1527, mavec, 105,5 x 74 x 17 cm

NG P 680b, Narodna galerija, Ljubljana
Relief je osrednji del oltarnega nastavka, ki je v današnjem stanju sestavljen iz fragmentov najmanj dveh oltarnih nastavkov stare gornjegrajske stolnice, predhodnice današnje baročne zgradbe: Andrejevega, ki je prvotno − tako kot Ravbarjev nagrobnik − stal v temu svetniku posvečeni kapeli južno od prezbiterija, in Križevega, ki se v virih omenja dvakrat. Prvemu poleg dvodelnega reliefa mučeništva sv. Andreja pripada še dva s treh strani obdelana dvodelna pilastra (na notranji strani vedno ornament, poleg tega pa levo zgoraj Elizabeta Ogrska in viteški svetnik (sv. Jurij?); levo spodaj Marija Magdalena in neznana svetnica-mučenica; desno zgoraj sv. Boštjan in sv. Barbara; desno spodaj sv. Florijan in sv. Katarina). 
Prizor mučeništva sv. Andreja se dogaja pred skalnatim ozadjem z gradovoma na levem in desnem vrhu. Križ, s katerega pridiga v dvopetno haljo oblečeni svetnik, stoji frontalno na desni polovici reliefa. Okrog njega je zbrana množica: levo od križa stojijo vojščaki, desno pa ženske, od katerih tri z otroki sedijo pod križem. Centralna skupna na desni polovici reliefa vsebinsko ni nedvoumno jasna, najverjetneje pa gre za samostojno interpretacijo dogodka iz Andrejevega mučeništva (gl. Legendo aureo Jacobusa da Voragine), ko je ljudstvo preko predstavnika (bradati mož v kuti) posredovalo pri Egeasu (bradati mož s turbanom) naj svetnika ne križa, oziroma v tem primeru, naj ga spusti s križa. 
V prostorski postavitvi desnega dela reliefa je opazna podobnost z lesorezno upodobitvijo istega prizora Lucasa Cranacha st. iz cikla apostolskih mučeništev (ok. 1512), kiparska produkcija donavske šole pa odmeva v paralelnih gubah (zlasti pri ženski desno spodaj), obdelavi površine neba, ki je od zgornjega roba reliefa do horizonta napolnjena z vibastimi oblaki, vrstenju strogih profilov poslušalcev (oboje poznamo tudi z Leinbergerjevih reliefov npr. Pridige sv. Janeza Krstnika, 1515, v Diecezanskem muzeju v Freisingu) in napeti figuri vojščaka levo za križem. Poza sv. Florijana na desnem pilastru je enaka tisti na reliefni upodobitvi istega svetnika, pripisani Michaelu Parthu iz Tirolskega deželnega muzeja Ferdinandeuma v Innsbrucku, ki jasno kaže donavsko stilno poreklo istega avtorja. E. Cevc (CEVC 1981) kot najpomembnejšo poudarja podobnost z delom tako imenovanega Mojstra iz Ottobeurna in navaja podobnost Kittlovih figur s tistimi na reliefih Obglavljenja sv. Mavricija in sv. Martina na konju iz Vorarlberškega deželnega muzeja v Bregenzu, nekdaj sorodnosti v figuralnih tipih pa najde tudi na stilno sorodnem reliefu sv. Sorodstva (Mindelheim, Liebfrauenkapelle) in − za tri od figur na pilastrih − na oltarju iz Masona, izdelku Lederjerjeve delavnice (Bregenz, Vorarlberški deželni muzej). Isti avtor dopušča tudi možnost, da se je Osbalt Kittel avtorsko dokončno oblikoval v vzhodnoalpskem (koroškem) umetnostnem prostoru. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995



Gornji Grad, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata (vzidano v zunanji severni zid župnišča)

Kopija 1974 (Kemal Selmanović)

Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.