Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Osbalt Kitell

(deloval v 2. četrtini 16. stol.)

Nagrobnik škofa Krištofa Ravbarja
1527, beton, 248 x 145 x 20 cm

NG P 847, Narodna galerija, Ljubljana
Reliefna upodobitev drugega ljubljanskega škofa, ki je danes vzidana v podkorje gornjegrajske ž. c., je nekoč pokrivala tumbo, postavljeno v nekdanji kapeli sv. Andreja v stari, sredi 18. stoletja podrti predhodnici današnje cerkve. Pokojnik, ki je odet v bogato okrašen škofovski ornat, je upodobljen hkrati v stoječem (na kar opozarjata gubanje oblačila in supedaneum) ter ležečem položaju. Z desnico drži za pastorale (del palice je odkrušen), ki je v tabernakeljsko oblikovanem vrhu okrašen z reliefi evangelistov, v levici pa drži knjigo. Na glavi ima mitro in okrog vratu pektoral. Ornamentalni vzorec na blazini je podoben tistemu na dalmatiki in kazuli. Okvir je na notranji strani poševno posnet in dekoriran s podobnim palmetnim vzorcem, kot ga najdemo na notranji strani pilastrov oltarja sv. Andreja. Na spodnjem in desnem robu okvira lahko preberemo napis v latinski majuskuli. 
Nagrobnik je − najbrž tudi zaradi pomembnosti naročila − najkvalitetnejše od Kittlovih in njemu pripisanih del, kar je očitno tako v proporcih kot v mehkobi izvedbe. Od nekaj let prej nastalega Kittlovega epitafa Sebastiana Schnepfa v Passauu ga ob vseh podobnostih (proporcionalnost, rahla S-linija in sploh izraz figure, stoječe-ležeči tip, prevlada paralelnih gub, oblikovanje nekaterih detajlov npr. nekoliko trda izdelava rok) loči mehkejši bolj prefinjen potek gub (tista nad kolenom sploh izgine, opazimo pa jo − sicer na strani obremenjene noge − pri svetnici iz Tomaške vasi), kar si lahko razložimo z umetnikovo zrelostjo. Drugačen, renesančni okvir na gornjegrajskem nagrobniku v primerjavi s Schnepfovim epitafom gre pripisati delno poznejšemu nastanku, delno pa tudi posebnim željam naročnika, za katerega je znano, da je v osrednji Sloveniji uveljavljal renesančne dekorativne oblike. 
Krištofa Ravbarja (1466−1536), enega najpomembnejših humanistično usmerjenih cerkvenih dostojanstvenikov na Slovenskem, je za drugega ljubljanskega škofa imenoval Friderik III. že leta 1488, v Rimu pa so na to pristali šele pet let pozneje. Posvečen je bil leta 1497. Leta 1501 je bil imenoval za dosmrtnega oskrbnika admontske opatije in 1508 za koadjutorja sekovskega škofa Matije Scheita, po njegovi smrti pa za upravitelja sekovske škofije. Veliko je potoval in bil prijatelj ter svetovalec cesarjev Maksimiljana I. in Ferdinanda I. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995


Gornji grad, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata

Kopija 1995 (Restavratorski center Slovenije)

Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.