Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Sv. Krištof
1467, tempera, platno, 258 x 158 cm

NG S 1585, Narodna galerija, Ljubljana
Kopija srednjeveške freske iz podružnične cerkve sv. Miklavža v Mačah nad Preddvorom nam približa enega najpogostejših motivov gotskega slikarstva pri nas. Slikovito razgibana in živopisna podoba kaže priljubljenega svetnika sv. Krištofa. Legenda pravi, da je bilo njegovo prvotno ime Reprob, da je zrasel v velikana in iskal najmočnejšega vladarja sveta, da bi mu služil. Po zapovedi puščavnika, naj na svojem močnem telesu prenaša ljudi prek bližnje reke, je nekoč prek vode pomagal majhnemu otroku. Ko sta bila sredi reke, je breme postajalo vse težje, na drugi strani reke pa se mu je otrok dal prepoznati kot Kristus in ga krstil za Krištofa (Christoforos), kar v grščini pomeni Kristonosec. Sv. Krištof je postal priprošnjik zoper naglo smrt. Med ljudmi se je namreč utrdilo zaupanje, da zadostuje, če navsezgodaj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne boš umrl nenadne smrti. Zato so v srednjem veku marsikje naročali njegovo podobo v nadnaravni velikosti na zunanjščini cerkve.

Velikan je predstavljen frontalno, v trenutku, ko postaja otrokova teža nevzdržna, zato se opre ob popotno palico, ki je v resnici izruvano drevo. Dete na ramenih ga že blagoslavlja, citat na napisnem zvitku pa razkriva njegovo pravo naravo Ego sum lux mundi (Jaz sem luč sveta), hkrati pa nam sporoča še letnico nastanka fresk 1467. O moči nadnaravnega dogodka po svoje pričata umetelno razvihran svetnikov plašč in milina Krištofovega obraza. Oba elementa sta značilnosti, po katerih opredeljujemo t. i. Maškega mojstra, ki se je sicer kompozicijsko rad oprl na grafične predloge nemškega Mojstra E. S., hkrati pa je sledil tudi tradiciji domačega Mojstra Bolfganga. 

Besedilo: QR kode Narodne galerije


Cerkev sv. Miklavža, Mače, Preddvor; kopija 1961 (Izidor Molè)

Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.