Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Eberhart Keilhau - 1600–1700

(Helsingør, 1624 − Rim, 1687)

Rojen 1624 v Helsingoru na Danskem, umrl 1687 v Rimu. Oče Caspar Kegelhoff (Keilhau) je bil nemški slikar, doma iz Meissna, ki je emigriral na Dansko. Po vsej verjetnosti je bil umetnikov prvi učitelj, drugi pa kopenhagenski slikar Morten van Steenwickel, pri katerem se je Keilhau učil šest let, nato pa še dve leti pri Rembrandtu v Amsterdamu (1642-44). Na Holandskem se je mudil do 1651. Na poti v Italijo se je ustavil v Kölnu, Frankfurtu, Augsburgu in 1651 čez Tirolsko prispel v Benetke. Leta 1654 je delal v Bergamu, 1656 je pripotoval v Rim, kjer je ostal do smrti. Poleg portretov in religioznih podob je Monsu Bernardo, kot so ga imenovali v Italiji, ker je bil tujega rodu, naslikal tudi mnoge prizore ljudskega življenja, kmetov in preprostih ljudi. Te upodobitve (danes povečini potemnele zaradi bitumenskega temeljnika) so bile kaj pomembne za italijansko slikarstvo tako v Rimu kot drugod na polotoku. Pobudile so novo realistično zvrst, ki se kaže v vsebini, tipologiji in kompoziciji mnogih umetnikov naslednje generacije.

Lit.: Minna Heimbürger, Bernardo Keilhau detto Monsu Bernardo, Roma 1988; Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Nicosetta Roio).
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.