Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Giovanni Stefano Danedi - 1600–1700

(Treviglio, 1618? − Milano, 1690)

Giovanni Stefano Danedi (Daneda, Doneda, Donedi) se je rodil 1618 (?) v Trevigliu in umrl 1690 v Milanu (?). Kakor njegov brat Giuseppe se je šolal pri Pier Francescu Mazzucchelliju, imen. il Morazzone, od katerega je prevzel kompozicijske vzorce in ekspresivnost. Naselil se je v Milanu, kjer je sodeloval z bratom in Odoardom Riccijem pri slikanju fresk v milanskih cerkvah San Girolamo in San Giovanni in Conca (vse uničeno). Danedijeva dela so ohranjena v milanskih cerkvah S. Sebastiano, San Giorgio al Palazzo, Santa Maria Podone, Basilica di S. Stefano, v tamkajšnjih zasebnih in javnih zbirkah, v stolnici v Monzi, v kartuziji v Paviji in drugod.

Lit.: Marco Bona Castellotti, La pittura lombarda del'600, Milano 1985, str. 665, sl. 231-246; Luisa Bandera Gregori, I Montalto: Pittori trevigliesi del '600, Museo Civico, Treviglio 1985; Pietro Tirloni, I Danedi detti Montalto, Pittori Bergamaschi dal XIII al XIX secolo: Il Seicento, III, Bergamo 1985; Pittura tra Adda e Serio: Lodi, Treviglio, Caravaggio, Crema, zb. I centri della pittura lombarda, Cassa di risparmio delle provincie lombarde, ured. Mina Gregori, Milano 1987, str. 172-174, sl. 79-85 (besedilo Luisa Bandera); Seicento, zv. I, Milano 1989 (besedilo Giulio Bora, Valerio Guazzoni, Luisa Bandera).
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.