Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Jacob van Kerckhoven - 1600–1700

(Antwerpen, ok. 1637 – Benetke, po 1712)

Rodil se je v Antwerpnu proti letu 1637, umrl je v Benetkah po letu 1712. Leta 1649 je bil učenec Jana Fyta. Morda že v šestdesetih letih se je preselil v Benetke, kjer je dobil ime Giacomo (Jacopo) del Cimitero ali Jacopo (Giacomo) da Castello. V prvi dobi kaže njegovo slikarstvo močen vpliv Jana Fyta, nato pa je Kerckhoven razvil dokaj oseben slog. Na platnih, ki jih je bilo odkrito kar lepo število, je natančno upodabljal živali in predmete s skoraj kovinsko osvetljavo, ki večkrat spominja na nekatere lombardske slike zgodnjega 18. stoletja. Sodeloval je z mnogimi v Benetkah delujočimi slikarji, ko je na njihova platna doslikaval tihožitne motive s figurami.

Lit.: La natura morta in Italia, ured. Francesco Porzio, zv. I., Milano 1989 (besedilo A. Safarik); Settecento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Marina Monticelli); De Maere & Wabbes: Illustrated Dictionary, zv. I in II, Brussels 1994.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.