Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Otto van Veen - 1600–1700

(Leiden, 1556 – Bruselj, 1629)

Rojen 1556 v Leidenu, umrl 1629 v Bruslju; znan tudi po latiniziranem priimku kot Venius. 1575 je odpotoval v Italijo, kjer je nekaj časa delal pri Federicu Zuccariju v Rimu; leta 1580 se je vrnil na Sever, kjer se je verjetno najprej ustavil v Münchnu,1583 pa je vnovič izpričan na Nizozemskem. Van Veen je slikal za zelo pomembne naročnike, med njimi za namestnika Alessandra Farneseja, za številne škofe in nadškofe; danes je znan predvsem kot učitelj Petra Paula Rubensa, ki je delal v njegovi delavnici med leti 1596 in 1600, sprva kot učenec, nato kot pomočnik. Na slog Otta van Veena je najprej močno vplival italijanski, zlasti rimski manierizem (Taddeo in Federico Zuccari) z mnogimi reminiscencami na Rafaela in Michelangela, pozneje pa se mu je slogovni izraz spremenil pod vplivom flamskega manierizma in se nazadnje tudi v tipoloških motivih obogatil še z Rubensovim vplivom.

Lit.: Justus Müller-Hofstede, Zum Werke des Otto van Veen 1596-1600, Bulletin Koninklijk Musea voor Schone Kunsten, 6, Brussel 1957.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.