Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Pieter Mulier - 1600–1700

(imen. il Cavalier Tempesta), (Haarlem, 1637 – Milano, 1701)

Pieter Mulier (Moyn) ml., ki je postal znan z imenom Pietro Tempesta ali Cavalier Tempesta, je bil rojen 1637 v Haarlemu. Umrl je 1701 v Milanu. Prvi slikarski pouk mu je dal njegov oče Pieter Mulier st., ki se je specializiral na slike morja in ladij (marine). Po bivanju v Antwerpnu (1655 ali 1656) je Pieter ml. odpotoval v Rim, kjer je stalno prebival vse do 1668; pozneje je deloval tudi v Genovi, v Milanu (1685-1701) in v vrsti drugih mest v Emiliji, na Beneškem in v Lombardiji. Vzdevek Tempesta je Pieter Mulier ml. dobil po motivih svojih slik, ki vse kažejo nevihte na morju, ladje v nevarnosti in brodolome, slikal pa je tudi krajine, ki so včasih predvsem ozadje za človeške figure in živali. Tempestov slog marin izvira iz sloga očeta Pietra Mulierja st. in iz sloga holandskih in flamskih slikarjev marin, kot so bili Jan Blanckerhoff, Ludolf Backhuysen in Matthieu van Plattenberg, v krajinah pa Tempesta povzema in po svoje oblikuje motive, ki so jih v Rimu uveljavili Gaspard Dughet, Salvatore Rosa in Pietro Testa.

Lit.: Marcel Röthlisberger-Bianco, Cavalier Pietro Tempesta and His Time, Delaware-Haarlem 1970; Seicento, zv. III, Milano 1989 (biogr. Maria Christina Rodeschini Galati).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.