Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Pietro Liberi - 1600–1700

(Padova, 1605 – Benetke, 1687)

Rojen 1605 v Padovi, umrl 1687 v Benetkah. Prva učna leta naj bi preživel v Padovaninovi delavnici. Leta 1628 je odpotoval v Carigrad, 1632 je bil ujet na grški ladji in kot suženj pripeljan v Tunis, od koder je ušel na Malto. Leta 1633 se je izkrcal na Siciliji, 1637 je odpotoval v Lizbono, Španijo in južno Francijo, 1638 se je naselil v Rimu, kjer se mu je rodil sin Marco, poznejši slikar in očetov pomočnik. V Sieni, kamor je odpotoval 1641, je naslikal Rop Sabink in druga dela, v Firencah fresko na stropu oratorija Sv. Filipa Nerija. Obiskal je tudi Bologno. V Benetkah se je naselil 1643, vmes pa se je 1658-59 zaradi naročil mudil na Dunaju, Madžarskem, Češkem in v Nemčiji. Dož Francesco Molin ga je 1653 imenoval za viteza sv. Marka (Cavaliere di S. Marco). Liberi je živel razgibano in razkošno, ni mu manjkalo ne denarja ne slave, vendar tudi ne govoric in zavisti. Bil je izobražen, v svojih delih pa je težil, kot je zapisal Sandrart (1683), "za ljubkostjo in milino". Z erotičnimi in posvetnimi temami je zaslovel v Srednji Evropi med plemstvom in zbiralci. Zanetti ga je (1771) ocenil: "Z veseljem je slikal akte, zlasti ženske, ki so vrh njegovega dela." Upodabljal je mitološke, literarne, zgodovinske (Zmaga Benečanov pri Dardanelah za Doževo palačo,1660-64) in biblijske scene, redkeje pa portrete. Na Liberija je v Rimu vplivalo delo Carraccijev in Pietra da Cortona, v Benetkah je marsikaj pridobil od florentinskega prijatelja Sebastiana Mazzonija, nič manj pa od sodobnega slikarstva, s katerim se je srečal na mnogih potovanjih. Izurjenost v slikanju neba in bogatih oblačil odkriva Veronesejev vpliv. Liberi je pomemben kot začetnik razvoja beneškega baročnega slikarstva. Njegov slog sega prek mlajših sodobnikov (Gregorio Lazzarini, Antonio Molinari) do beneških slikarjev 18. stoletja, kot so Giannantonio Pellegrini, Sebastiano Ricci in celo Francesco Guardi.

Lit.: Roaolfo Pallucchini: La pitura veneziana del Seicento, I, Milano 1981 in 1993; Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (besedilo Nicosetta Roio).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.