Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Pietro Ricchi - 1600–1700

(Lucca, 1606 – Videm, 1675)

Rojen 1606 v Lucci, umrl 1675 v Vidmu (Udine). Bil je učenec Domenica Passignana v Firenzah in Guida Renija v Bologni. Pogosto se je selil iz kraja v kraj, najprej iz Rima v Genovo, nato v Lyon in Pariz in pozneje v Milano, Brescio in Trident (Trento). Leta 1657 je prišel na Beneško (Veneto) in delal v Padovi, Benetkah in Vidmu. Ricchijev slog je dokaj heterogen in kaže prvine poznega manierizma hkrati s spomini na lombardsko in beneško slikarstvo. Poleg izrazito baročnih slik temnega in mračnega tona je Ricchi naslikal tudi več arkadijsko navdahnjenih del, pri katerih se je zgledoval po Guidu Reniju.

Lit.: Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Elvio Mich); Il Madruzzo e l'Europa: 1539-1658: I principi vescovi di Trento tra Papato e Impero, Milano, Firenze e Provincia autonoma di Trento, Trento 1993, str. 774-775 [rk].

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.