Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Anton Karinger

(Ljubljana, 1829–1870)

Bled
1864, olje, platno, 54,5 x 43,7 cm
sign. in dat. l. sp.: Karinger / 1864

NG S 1566, Narodna galerija, Ljubljana

Anton Karinger se je najprej na dunajski akademiji izučil krajinarstva, nato pa se je v Münchnu posvečal portretnemu slikarstvu. Odločil se je za vojaško kariero in se kot častnik prijavil v avstrijsko vojsko ter v letih od 1845 do 1861 služil v Italiji, Dalmaciji in Črni gori. V prostem času je slikal krajine, ki jih je obiskal, in narodne noše tamkajšnjih prebivalcev. Od leta 1861 je živel v Ljubljani in se posvečal slikarstvu. Tu je prirejal likovne razstave in za vsako razstavo podaril po eno sliko. 

S svojimi upodobitvami pokrajin s slikovitimi jezeri, rekami in gorami sodi Karinger med romantične krajinarje. Njegove krajinske slike odlikuje topel kolorit. Najpogosteje je upodabljal gorenjsko pokrajino v žaru južne svetlobe. 

Na sliki Bled je v prednjem planu naslikal vrbo in več drugih mogočnih dreves. Na vrhu kronana še s silhueto blejskega gradu, ta temna kulisa učinkuje kakor odrivalo v svetlejše ozadje. V lesenem čolničku na obrežju jezera sedi figura, očitno ne ribič, temveč moški, ki s klobukom na glavi v zadnjem delu čolna mirno kadi pipo. Oblečen je v belo-modro-rdečo kombinacijo. Grad, ki se dviga visoko nad jezero, skupaj z oblaki kontrastno senči vodno gladino; na obzorju v ozadju na levi prepoznamo Triglav. Sorazmerno temačnemu prizoru daje zračnost sinje nebo z belimi koprenastimi oblaki.

Barvna skala se od prednjega plana, ki je naslikan v temnejših tonih, v ozadju nadaljuje v izrazito svetlo silhueto našega očaka. Slikar je realistično podobo Bleda predstavil v romantični izraznosti sredine 19. stoletja.




Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.