Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Friedrich Gauermann - 1820–1870

(Miesenbach, 1807 – Dunaj, 1862)

Rojen 1807 v Miesenbachu, umrl 1862 na Dunaju. Oče Jakob, ki je bil tudi slikar, ga je vzpodbudil, da je že v mladosti začel slikati po naravi. Od 1824 do 1827 se je šolal pri Josefu Mössmerju na dunajski akademiji v oddelku za krajinarstvo. Akademijski učenec je bil tudi njegov starejši brat Carl. Od starih slikarjev sta mu bila vzornika Paul Potter in Jacob van Ruisdael. Sam in z akademijskimi kolegi je hodil slikat v okolico Schneeberga in v Salzkammergut. Leta 1827 je v Dresdnu kopiral Ruisdaela,1829 se je mudil v Münchnu, s svakom Josefom Högerjem, Franzem Steinfeldom in Johannom Fischbachom je ustvarjal v Salzburgu. Leta 1836 je postal član dunajske akademije,1838 in 1843 je obiskal Benetke, Milano in Tirolsko. Prijateljeval je s slikarskimi kolegi in z dunajskimi literati, z Johannom Nestroyem in Ferdinandom Raimundom. Gauermann je upodabljal življenje na kmetih in v gorskih krajih, boje živali in lovske motive, s katerimi je zaslovel tudi zunaj avstrijskih meja.

Lit.: Ruprecht Feuchtmüller, Friedrich Gauermann: 1807-1862, Rosenheim 1987; Gerbert Frodl, Wiener Malerei der Biedermeierzeit, Rosenheim 1987, str. 249-250, passim.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.