Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Mihael Stroj

(Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)

Jožefa Košir
1860, olje, platno, 94,5 x 76 cm
sign. d. sp.: Stroy. pinx

NG S 2280, Narodna galerija, Ljubljana
Jožefa Košir se je rodila leta 1832 Jožefu Podkrajšku v ljubljanskem Krakovu in je bila druga žena tesarja Janeza Koširja, s katerim se je poročila leta 1848. Stroj jo je upodobil v pogledu s hrbtne strani in z zamikom glave prek ramena proti gledalcu. Razgaljen vrat z biserno ogrlico in ramena, s katerih je zdrsnil krzneni ovratnik, so akademski poskus senzualnosti upodobljene dame. Desnica, okrašena z bogatim nakitom, elegantno pridržuje težko žametno ogrinjalo z nerealnimi odbleski svetlobe. 
Stroj je v zadnjem desetletju svojega ustvarjanja omejil uporabo barv in detajlov ter se posvetil kompaktnosti in voluminozni telesnosti. Virtuozno tehnično znanje in realistična obravnava fiziognomije uvrščajo pozna Strojeva dela med naše najboljše meščanske portrete 19. stoletja. Slika je pendant portretu Janeza Koširja.


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.