Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Matevž Langus - 1820–1870

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Langus se je v svojih freskah opiral na baročno tradicijo iluzionizma, množičnih prizorov in poudarjene čustvenosti, zato je veljal za »zadnjega baročnega slikarja« na Slovenskem. Na dunajsko slikarsko akademijo je odšel šele v svojih poznih dvajsetih letih. Poleti je delal kot freskant, pozimi pa je v ateljeju ustvarjal oljne slike, največ portrete, a tudi veliko del za cerkvene naročnike. Večina del iz Langusovega opusa sodi v čas bidermajerja, širšega kulturnozgodovinskega pomena pa so njegove upodobitve kranjskih, zlasti ljubljanskih meščanov.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.