Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Pavel Künl - 1820–1870

(Mladá Boleslav, 1817 – Ljubljana, 1871)

Künl se je slikarsko oblikoval na dunajski akademiji in ob umetnostno nezahtevnih domačih naročnikih. Bil je tudi kopist in restavrator; poleg cerkvenih naročil je skrbel za zbirko Edvarda Strahla v Stari Loki. Künlovo ustvarjanje je nihalo v kakovosti in se slogovno od sočasnega bidermajerja raztezalo nazaj do baroka in do nizozemskih mojstrov 17. stoletja. V njegovem obsežnem opusu religioznih slik, žanrskih prizorov in portretov nas pritegnejo zlasti vedute, ki imajo zaradi topografskih podrobnosti v risbi izjemno dokumentarno vrednost.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.