Proti koncu življenja je Anton Karinger naslikal svoj celopostavni portret, ki nam govori o njem kot samozavestnem umetniku. Moderno je oblečen, pred njim je v notranjščini neopredeljenega prostora postavljena velika slika, na katero pa gledalci ne vidimo. Zdi se, kakor da smo ga zmotili pri delu. Pomenljivo je, da slikar v rokah drži risalo in ne čopiča; predstavil nam je torej ustvarjalni začetek. Natančna risba je bila namreč v tem času prvi pogoj za vsako dobro sliko.
V nasprotju z avtoportretom je slikarjeva žena postavljena pred kulisno parkovno krajino, kakor da je upodobljena v eksterierju. Po slikarski plati na njenem portretu izstopata prefinjeno naslikana svilena obleka in komplementarni vijoličasto-rumeni kontrast. Ob vsej eleganci meščanske dame pa nas vendarle gane njen otožni pogled. Tudi ozadje odslikava to dvojnost: do potankosti urejen park, ki mu romantično razpoloženje kroji oblačno nebo. Prevladujoča vijolična barva obleke še povečuje melanholično noto.
Karingerjeva nista imela otrok, zato je njegova žena vso skrb posvečala svojemu kužku. To lahko začutimo na portretni podobi psa. Predstavljen je pes redke francoske pasme, ki se imenuje mali levji pes, po francosko »petit chien lion«. Dolgodlaki kuža je zadaj zelo kratko postrižen, tako da sprednji nepostriženi del spominja na levjo grivo. Počiva na živo pisani preprogi, v ozadju vidimo njegov nagobčnik, plišasti plašček, čepico, krožnik in hudomušni napis v nemščini: Slišim, da me hvalijo, slišim, da me dražijo kot četveronožca Nathana Modrega. Omenjeni mož je naslovni lik v Lessingovi idejni drami o verski strpnosti in humanosti.
Besedilo: QR kode Narodne galerije