Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Mihael Stroj

(Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)

Valentin Krisper
(ok. 1840), olje, platno, 63,5 x 50 cm

NG S 375, Narodna galerija, Ljubljana
Deček na začetku pubertete je oblečen v izbrano, a preveliko srajco in suknjič, ki pa mu bosta verjetno kmalu prav. Podoba je naslikana z omejenim naborom barvnih tonov, ki je vseeno večji kot pri tipičnem portretu odraslega moškega. Barvne ploskve so izčiščene, meje med njimi pa omehčane s prosojnimi potezami v barvi tiste površine, ki je v prostorskem planu bliže gledalcu (lasje, obraz, vrhnji suknjič). Sliko lahko umestimo v zgornjo polovico Strojevega razpona pri slikanju inkarnata: ta je bil lahko naslikan ali poploščeno in tonsko uniformno ali realistično s tonskimi poudarki, kot pri tem dečku, ali pa sijoče s tonsko globino, ki spominja na dela Jožefa Tominca. Nekatere obrazne poteze dečka so senčene z zelenkastim tonom, ki ga prej opazimo tudi na delih Antona Karingerja in pri Tomincu.

Valentin Krisper je bil sin ljubljanskega trgovca Antona Krisperja, na sliki je star približno deset let. Kasneje je študiral pravo na Dunaju in bil opazen kazenski zagovornik. Pred sodiščem je zagovarjal tudi Ivana Tavčarja.


Lit: dr. Barbara Jaki, Meščanska slika, Ljubljana 2000, str. 229


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.