Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Wilhelm Ternite - 1820–1870

(Neustrelitz, 1786 – Potsdam, 1871)

Ternite je študiral slikarstvo na berlinski akademiji, nato se je kratko posvetil vojaški karieri. Leta 1810 ga je pruski kralj Friderik Viljem III. poklical v Berlin. Po koncu napoleonskih vojn je kot komisar za vrnitev iz Prusije odpeljanih umetnin in za nakup novih za kraljevo zbirko do 1823 živel v Parizu, kjer se je tudi izpopolnjeval pri Jacques-Louisu Davidu in Antoine-Jeanu Grosu. V dvajsetih letih je obiskal Italijo in slikal prizore s potovanj, po katerih je pozneje nastalo več grafičnih map. Po vrnitvi v domovino je postal pruski dvorni slikar in bil od 1826 do upokojitve 1864 nadzornik kraljevih umetniških zbirk. Uveljavil se je kot portretist širše kraljeve družine in drugih predstavnikov pruske visoke družbe.
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.