Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Janez Wolf

(Leskovec pri Krškem, 1825 − Ljubljana, 1884)

Sv. Jožef z Jezusom, sv. Joahim, sv. Ana (triptih)
olje, platno, 83 x 58 cm

NG S 536, Narodna galerija, Ljubljana
Neogotsko oblikovan triptih izpostavlja pomen zemeljske Jezusove družine, predvsem vlogo sv. Jožefa. Na sredini vidimo pred tesarsko delavnico Jezuščka, ki se privija k svojemu krušnemu očetu. Ta je predstavljen kot ljubeč Jezusov skrbnik, na kar opozarjajo tudi rdeče vrtnice za njim. V desnici drži razcvetelo mandljevo vejico, ki priča o svetnikovi izbranosti. Upodobljena sta na prostem, tako kot figuri Marijinih staršev v nekoliko manjšem merilu na ločenih stranskih poljih. Sv. Joahim je naslikan pri branju, sv. Ana pa pri molitvi.

Svetopisemski citat Ite ad Ioseph (Pojdite k Jožefu), ki ga izpostavlja na stopnicah sedeči puto v ospredju, vabi in opozarja na posredniško Jožefovo vlogo. Pomenljivo je, da velja Jožef za priprošnjika umirajočih in varuha družin. Njegovo češčenje so v 17. stoletju spodbujali jezuiti in razne bratovščine, leta 1676 pa je cesar Leopold I. razglasil sv. Jožefa za zavetnika  avstrijskih dežel, torej tudi Kranjske. Leta 1847 je papež uvedel še posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha Katoliške cerkve. Cerkveno poveličevanje Jožefove vloge Kristusovega rednika je tako ostalo aktualno tudi v 19. stoletju in se je združilo z meščansko idejo o patriarhalno urejeni srečni družini. Upodobitev sv. Jožefa kot družinskega očeta z malim Jezusom je zato postala priljubljen motiv nazarenskih slikarjev.

Znane so tri Wolfove oljne upodobitve sv. Jožefa z Jezuščkom, vse iz zadnjih let slikarjevega ustvarjanja. 

Janez Wolf velja za osrednjo osebnost slovenskega slikarstva tretje četrtine 19. stoletja. Bil je izključno cerkveni slikar. Zaslovel je kot freskant, vendar tudi njegove oljne podobe ne po kvantiteti ne po kvaliteti ne zaostajajo za dosežki stenskega slikarstva. Pomembno vlogo je odigral tudi kot učitelj slikarjev starejše generacije realizma.

Besedilo: QR kode Narodne galerije 


Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.