Za slikarja Ivana Vavpotiča je značilen salonsko uglajen in še romantično občuten realizem, s katerim se je seznanil v Parizu. Zagovarjal je stališče, da se morata gledalcu ob pogledu na sliko spočiti oko in duša. Lepoto je razumel kot vrednoto, ki te dvigne iz vsakdanjosti, ko te prevzamejo čustva in se umiriš kot pri glasbi. Glasba je bila Vavpotiču blizu, saj je igral klavir in se v Pragi sprva vpisal na konservatorij.
Fran Gerbič (1840‒1917) je bil skladatelj, čigar opus obsega več kot 600 skladb, operni pevec ‒ tenorist, ki je deloval v Narodnem gledališču v Pragi, v Lvovu v Ukrajini in kot prvak v operi v Zagrebu. Zaradi bolezni je prenehal peti in tako postal pedagog ter tudi ravnatelj na šoli Glasbene matice, vodil je glasbene predstave Dramatičnega društva in zbor Narodne čitalnice ter pripomogel k ustanovitvi poklicnega slovenskega gledališča (1892), v katerem je dirigiral operne predstave.
Portret odlikujejo za Vavpotiča značilna psihološka poglobljenost upodobljenca, pretehtana kompozicija ter usklajenost barvnih odtenkov in svetlobnih odsevov. Slika je nastala leta 1911, po slikarjevi selitvi iz Idrije v Ljubljano leta 1910, ko je zaradi preživetja sprejemal raznolika dela in se veliko ukvarjal tudi s portretiranjem.