Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

Filip Andrejevič Maljavin - Od 1918 dalje

(Orenburg, 1869 – Nica, 1940)

V priročnikih in leksikonih so našteti razni kraji, kjer naj bi bil slikar rojen in kjer naj bi bil umrl. Prav tako so navedene različne letnice rojstva in smrti. Po zadnjih ugotovitvah se je Maljavin rodil 1869 v Kazanki (gubernija Samara, danes okraj Orenburg), umrl 1940 v Nici. Od 1885 do 1891 je slikal ikone v samostanu sv. Pantelejmona na gori Atos, od 1892 do 1899 je na akademiji v Sankt Peterburgu študiral slikarstvo pri Iliju E. Repinu. Iz tega časa so portreti sošolcev Igorja Grabarja, Elisavete Martinovne in Konstantina Andrejeviča Somova. Pavel Tretjakov je 1895 odkupil za svojo galerijo sliki Kmečko dekle pri pletenju in Dekle s knjigo. Maljavin je upodabljal motive iz ruskega kmečkega življenja, kmečka dekleta in starke. Leta 1900 je odšel v Francijo, živel je v Parizu, kjer je na svetovni razstavi razstavil sliko Smeh in prejel zlato medaljo (delo je 1901 odkupil Museo d'Arte Moderna v Benetkah). Še isto leto se je vrnil v Rusijo, se poročil z Natalijo Novak-Savić, kupil posestvo pri Rjazanu in se tam naselil. V Parizu je začel slikati dekorativno in moderno s sproščenimi potezami. Pri portretih je ohranil realistično in plastično posnete mirne obraze, obleko portretirancev, ozadja in predmete pa je razgibal z igro nemirnih, razkrajajočih se barvnih lis (Lastni portret, Rusko dekle). V Franciji se je podpisoval Ph. Maliavine. Med 1908 in 1910 je znova živel v Parizu, nato se je vrnil domov. Naslikal je portret Leva Davidoviča Trockega, leta 1920 pa je v Kremlju napravil okoli dvajset risb za portret Lenina. Tega leta je upodobil tudi Anatolija Vasiljevića Lunačarskega. Leta 1918 je pod pokroviteljstvom rjazanskega komisariata za vzgojo propagiral likovno umetnost in se 1920 v Moskvi udeležil zvezne konference kot predstavnik zveze ruskih umetnikov. Jeseni 1922 je odšel z družino v Pariz, kjer je 1924 razstavljal v Galerie Charpentier, v Salon d' Automne 1923-25, in še v New Yorku, Chicagu, Washingtonu, Filadelfiji, Pittsburghu in mnogih evropskih središčih. Leta 1933 je spremljal svojo razstavo v Jugoslavijo, Anglijo, na Češko in Švedsko. Maljavin je bil tudi grafik. Portret umetnikovega očeta hrani Narodni muzej v Beogradu, druga dela so v galerijah in muzejih v Sankt Peterburgu, Moskvi, Pragi, Londonu in drugod.

Lit.: N. Aleksandrova, Filip Andrejevič Maljavin, Moskva 1966; O. A. Živova, Filip Andrejevič Maljavin (1869-1940); Žizn' i tvorčestvo, Moskva 1967; Alla Korobtsova, Philip Maliavin, zb. Masters of World Painting, Leningrad 1988.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Orenburg, 1869 – Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Jože Plečnik (Ljubljana, 1872−1957)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje, 1866 – Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)