Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Ivan Vavpotič

(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)

Pot v Tivoliju
(ok. 1925), olje, platno, 112 x 80 cm
sign. l. sp.: I. Vavpotič

NG S 1752, Narodna galerija, Ljubljana

Slikar, ilustrator in scenograf Ivan Vavpotič je študiral v Pragi, Parizu in na Dunaju. Po koncu študija v Pragi leta 1905 se je naslednje leto vrnil v domovino in do leta 1910 z družino živel v Idriji, kjer je poučeval prostoročno risanje na tamkajšnji realki. Nato se je vrnil v Ljubljano in med prvo svetovno vojno na bojiščih in v zaledju deloval kot vojni slikar. Po vojni je do smrti živel v Ljubljani in se kot eden osrednjih slikarjev akademskega realizma uveljavil kot meščanski portretist in vedutist.

V tretjem desetletju 20. stoletja je Vavpotič naslikal številne upodobitve parka Tivoli, naslovljene npr. Tivoli, Pot v Tivoliju, V gozdu – Tivoli (Podrožnik). Slikovito naslikane podobe prikazujejo Tivoli, kakor ga je doživljal realistični meščanski slikar, ko je tja zahajal v različnih letnih časih. Globino sprehajališča na sliki Pot v Tivoliju je slikar z izkušnjami odrskega oblikovalca predstavil v poudarjeni perspektivi peščene sprehajalne poti, obdane z mogočnim drevoredom. Visoka gosta zelena drevesa mečejo senco na s soncem obsijano sprehajališče. Večina sprehajalcev na promenadi se približuje gledalcu, le tisti daleč v ozadju nam kažejo hrbet, ko odhajajo od nas. Na desni spredaj je poudarjena postava najverjetneje branjevke, oblečene v preprosto nošo in z ruto na glavi, za njo sproščeno hodi možak z rokami v žepih, levo od njiju pa so namenjeni na igrišče pražnje oblečeni mati in otroka. Pleneristično upodobitev pestrih barv prežema lahkotnost, vedrina in joie de vivre.



Tretja renesansa na Slovenskem
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla (Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor -
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)